V RITi

Kakšen dan je tako, milo rečeno, precej uporabniško neprijazen in ne samo to, da se zbudim kot, da bi celo noč ležala s križem narobe obrnjenim in me razbesni že samo stikalo, s katerim ponavadi prižgem luč in včasih mi pred tem celo ne uspe brcniti v mizico in medtem, ko poskušam pobiti budilko na telefonu, razmišljam, če se ne bi zavlekla nazaj pod odejo in vklapljala dremež do nezavesti oz vsaj do tam, dokler duha ne spravim v stanje, ko bom besna sama nase, ker nisem šla od doma petnajst minut prej in tako ne bi obtičala deseta za tretjim avtom, ki se niti na ravnini nikamor ne zmakne in če vsi skupaj stopimo fejst na gas potegnemo celo do 60 kmh in mi avto pred menoj v ovinku bremza naravnost v glavo in takrat povprečna hitrost pade tudi pod 40 kmh in za povrh še na radiu še Rock radio vrtijo same zatežene komade, ali pa ima tisti tip, ki res grdo poangležuje lepe slovenske besede, glih res dober dan in je poln govornega navdiha.

Ko le privlečem svoje truplo v pisarno, grem vedno po stopnicah v treji štuk in tako navidezno podaljšujem miselno stanje zanikanja pred resničnostjo, ker je ponavadi tako, da bi najraje pobegnila takoj, ko se mi iz poštnega predala usuje elektronska pošta na mizo. Ne da se z besedami opisati kako dober slog imajo dotični, da te že navsezgodaj spravijo na obrate, kar mimogrede ni več tako navsezgodaj, ker sem, ko je bilo res še zgodaj, porabila vse jokerje v obliki dremeža na budilki in se vsaj še tiste dodatne pol ure skrivala pred življenjem in pred vprašanji na katere si ne znam odgovoriti.

Presneto, da me misel na to, da sem si z enim izmed dotičnih ljudi oprostite izrazu »zaj…« osem let svojega življenja, prilično straši in ne vem, če me ne straši bolj to, da sem ti tega čisto sama kriva in imam zaradi tega res utemeljene dvome v svojo racionalno presojo človeških karakterjem, a vem, da zdaj ne bo nič bolje, če se pri živem telesu požrem zaradi tega.

Dodatno mi ni vseeno tudi, ker sem nekomu res poskušala pripraviti eno tako za se nasmejat presenečenje in saj vem, da moj mini žerjav ni bil bogvekaj, a sem namatrala prste, da sem ga zložila iz mini kosa paprija in fora z vžigalicami za utrinjanje idej, ko bi se slučajno ne hotele same prižigati, se mi res ni zdela slaba in en tak mini gradbeni kamenček, ki sem ga mimogrede leta nazaj privlekla s sabo iz Gruzije, so mi bile res ena taka zelo primerna kombinacija na osebo, sploh ker sem vžigalično škatlico zavila v ovitek iz ene risanke in dodala sporočilo, ki omenja špinačo, ki je bila ena izmed ključnih besed, ki sva si jo izmenjala na začetku poznanstva. Na koncu nič, niti vljudnostno hvala na distanco, kjer bi že tudi meni sami potegnilo, da ja, saj vem, da sem otročja za svoja leta in saj tudi jaz sama sebe večkrat raje ne bi poznala, a kaj ko mi ne uspe zlesti iz svoje kože in držati jezik za zobmi. Sploh, ko mi zbeži kakšna besedna zveza, kjer bi bilo res dobro, da bi ostala na hladnem, a jezik reagira preden pomislim in moji zobje ne ustavijo ničesar. Potem se tolažim, da že res, da sem bila butasta in da mi bo škodilo, a sem bila vsaj iskrena.

In potem, ko se nekako pretolčem skozi dan in tekom dneva res ne šparam z ironizimi in cinizmi, ker je ironično, da nekatere ljudi samo tako lahko premakneš, da se zmaknejo in odmaknejo aktivnosti, za katere so mimogrede zadolženi in tudi redno plačani, da smo za kakšen meter bližje cilju. Ej, kakšen dan imam res občutek, da delam v operni hiši, ker vsaka diva zahteva čisto svoj način rokovanja in klanjanja. Kje so tisti dobri časi, ko sem naredil kar sem obljubil in če mi ni uspelo, sem prej povedal, da ne bo šlo, ker če človek do časa ve, se da še vse zmeniti in veliko rešiti. 

In za veliki finale, ko moja bit le najde pot domov in medtem, ko srebam svojo kurjo juhico za večerjo, ki mimogrede dobro dene tudi pri skrhanemu smislu obstoja, na telefonu berem svoje privat maile in tam vidim, da me lektorica za en privatno spisan prispevek, ki je moje aktivno udejstvovanje v enemu izmed glasil naše lokalne skupnosti, sprašuje, da kaj točno sem mislila z »Modrino«, ko sem napisala s tem » … da prosim za veliko modrine v glavi« in da ne razume čisto s tem, ko sem napisala »… da sem si rekla, da ne bom, ker mi je glava pravila, da ni prav, a na koncu sem, ker si je telo preveč želelo« in da če ne bi to malo popravili. Ej, saj vem, da je tudi Prešeren enkrat rekel, da le čevlje sodi naj kopitar in zanima me v katerem letniku slavisti vzamejo besedo "metafora", ampak vsaj tokrat sem 15x globoko vdihnila, se ugriznila v jezik, da tudi prsti niso mogli natipkati v odgovor, potem sem si pa tole zavrtela, ker to je rit, ki me vedno spravi v dobro voljo, ko imam občutek, da je vse v riti.