PUSTNO ROMANJE NA PEPELNICO v BOSNO IN IMIGRANTI

Ja, ta teden sem na pusta poromala na pepelnico v Bosno in ta pot je preizkušala meje mojega potrpljenja, notranje moči in zaupanja v srečne konce. 

Saj bi me pred štartom precej manj skrbelo, če bi že bila kdaj v naši firmi v Bosni, česar sem si čisto sama kriva, ker sem bila tudi jaz povabljena na otvoritev, samo kaj, ko je avtobus štartal ob 4:30 in sem se jaz ob tisti uri našla v pižami v kopalnici in če bi mi že šlo teleportiranje, mi res ni šlo odločanje, da kaj bi oblekla in so šli brez mene … Ja no, bolje bi se počutila, če bi vsaj približno vedela kako je dol, a iti prvič, ponoči in še s 4 Korejci v avtu … Ne, noč pred štartom res nisem najbolje spala, ker verjetno je moja biti nekje v njeni navajenosti popotovanj z mano, že malo slutila, da bo to spet ena epizoda za »A je to« risanko. 

Najprej sem morala preživeti torek, in sicer v zelo dobri družbi cenjenega kupca, kjer nam tudi, če se nismo glih dobro pripravili, vseeno kazalo dobro in smo naredili pregled naših notranjih organov, dokumentov in delovnih principov s čudovitimi 99% od 100% in so nas gladko označili za A dobavitelja in še isti dan so nato kolegi ugotovili, da smo zafrknil kose in  jim bomo zdaj verjetno ustavili proizvodnjo in bo kažin, a pravijo, da kar ne ubije te naredi bolj močnega.

Ko končno le pridem do tam, da se usedem v avto in štartam proti Zagrebu, da moje Korejce poberem na letališču in gremo skupaj naprej v Bosno, najprej vratar ni mogel najti ključa od najetega Tourana, ker avto je bilo treba najeti, ker nimamo nobenega službenega avta, ki bi bil enoprostorni  in bi trije sedeli zadaj na komot in bi imel lep velik zračen prtljažnik in ki sem ga rabila zato, ker da poleg treh Korejcev, ki so od kupca, sem v prevozni tovor dobila še enega našega Korejca, ki bo »inženir za zvezo«. 

Inženirja za zvezo smo rabili, ker ko smo tega kupca kakšno leto nazaj prvič dobili na obisk v naše, iz bele Ljubljane gledano, precej odročne kraje, je bilo tako, da smo bili zmenjeni, da sestanek začnemo ob 9h in potem jih ni bilo od nikjer. Ob kakšnih pol enajstih me pokliče receptorka, da naj pridem prevzet moje Korejce in ta prva stvar, ki jo ugotovim, da ne govorita prav veliko angleško in ko sem jih spraševala, da kje sta parkirala, mi ponavljata »bus, bus, bus from Ljubljana« in potem sem le pokapirala, da sta res prišla v Idrijo z avtobusom in ko se razumemo še to, da imata zvečer že letalo za Zurich, je bila orng akcija kako jih dobiti nazaj v Ljubljano in z avtobusom do cajta, da bosta še ujela letalo na Brniku in potem ko se le lotimo imeti sestanek, smo ugotovili, da bo problem, ker se ne moremo nič pogovoriti in potem šef razvoja vstane in reče: »Nič, če se ne moremo pogovarjati, bomo pa pisali« in potem je uro in pol risal po tabli in zraven pisal tolerance, pa različne materiale in na koncu smo se zmenili in potem tudi pisno in skozi veliko mailov, ki jim jih je prevajal verjetno kar google translator, celo dobili projekt, ki smo ga dali na linijo, ki smo jo preselili v naš obrat v Bosni in to je bil zdaj »veseli dogodek«, ko so hoteli videti, če linija v Bosni res dela. Med usklajevanjem kdaj bodo prišli in kako bodo prišli, je priletelo iz Koreje vprašanje, da če obstaja med Zagrebom in Laktaši kakšen javi prevoz in takrat sem ocenila, da je vseeno bolje, da jih jaz poberem in če se že bomo na poti izgubili, se bomo vsaj vsi skupaj in si kasneje ne bom imela česa očitati. 

No, ko vratar le najde ključe od tistega nesrečnega avta, naložim svojo robo, je bila prva stvar, ki sem jo zavohala kot, da je nekdo v avtu pojedel zelo veliko pice. Očitno je to osvežilec zraka, ki je trenutno in v rent a car firmah.

Še dobro tudi to, da sem že na parkingu začela nastavljat moj garmin na zračno luko Zagreb, ker glej ga zlomka, kar naenkrat nobene Hrvaške in nobene Bosne v zemljevidih. Kot nalašč sem ene par tednov nazaj naložila zadnje posodobitve in glej ga zlomka, mi je očitno nekaj povozilo oz ven vrglo glih tiste zemljevide, ki bi jih zdaj res rabila. V tuhtanju kaj bi in če si upam iti brez, sem gladko obupala, da si upam in odrešil me je vratar, ki je slučajno imel enega službenega, ker če ne bi jaz še zdaj krožila okrog Zagreba in iskala zračno luko, ker Hrvati ne pretiravajo ravno z označevanjem na obvoznici in ti že avioni letijo nad glavo, ko na tablah začne pisat na letališče.

In potem le štartam z avtom, kjer me je močno skrbelo, če bom nazaj pripeljala vse blatnike v prvotni podobi, kjer je noter res dišalo po pici in s sposojenim garminom in pridem do Ljubljane in obtičim že na obvoznici, ker je bila ena nesreča prav na odcepu proti Dolenjski in je bil zaradi tega zastoj praktično okoli in okoli Ljubljane. Sledile so dolge minute obupa na pasu za vzhodnoevropske tovornjakarje, a na koncu mi je le uspelo biti ene par minut čez osmo zvečer na letališču in je bilo just in time, ker so Korejci že prišli s prtljago skozi carino.

Potem nadaljujemo naprej proti Bosni in ko pridemo čez mejo, pademo v tisti Takototamo pljeva kraj, me Korejci po daljši tišini vprašajo, da če je varno tam kamor gremo? Mislila sem si, da itak, da je varno, samo je vprašanje, če bomo našli, ker naslednje kar sem ugotovila je bilo to, da tudi sposojen garmin nima noter podrobnih zemljevidov Bosne. Še dobro, da sem nekaj dni nazaj dobila nasvete od sodelavke, ki je že bila tam in smo  le zadeli ta pravi kraj, tudi če nismo zadeli ta pravega izvoza iz avtoceste, ker me je garmin hotel napeljat na enega, ki še ni zgrajen in smo se potem peljali skoraj v Banja Luko in v tisti temi smo tudi bolj začutili kot pa dejansko načrtno našli naš hotel. Ob tej priliki toplo priporočam obisk Hotela San v Laktaših, ki je uradno Terme Laktaši in to priporočilo z mano deli tudi dva avtobusa SLO upokojencev, s katerimi sem se spoznala naslednje jutro pri zajtrku.  

Naslednji dan je bila dan za celodnevni sestanek v firmi in ko Korejcem predstavimo agendo, nam rečejo, da naj jih naprej peljemo na »market« ker hočejo videti, če prodajajo njihove sesalce in ker hočejo videti kakšne sesalce prodaja njihova konkurenca. Mi se samo debelo gledamo med sabo in eden od naših me vpraša, da če sem že kdaj imela kakšno podobno zahtevo od kupca in potem ni bilo druge, da jih napokamo v avto in se peljemo v Banja Luko v en šoping center, ker ne moreš verjeti so imeli Samsungove sesalce, tudi če prej v življenju še nisem videla v živo Samsungovega sesalca in potem, ko so vse preslikali na dolgo in na široko, so rekli, da je ok in lahko gremo nazaj. 

Ko smo prišli nazaj, smo le začeli z pregledom proizvodnje in je trajalo in je trajalo in ko končno le pridemo do končne postaje v merilnico, sem skočila na wc in ne moreš verjeti, telefon sem imela zataknjen v desnem žepu in v tistem, ko sem se sklonila, da odkrijem pokrov od školjke, mi telefon pade direkt v center tarče, kar je voda v WC školjki. To je bila moja kazen, ker sem že večkrat vrtela jezik , ko sem videla ljudi, ki hodijo na wc s telefonom , da kaj je tega treba in bla bla bla. No zdaj sem dobila svojo lekcijo in bom tiho in če se mi je kdaj zgoditi, da ostanem zaprta v wcju kot Trnljučiča v stolpu, ne vzamem več telefona v wc niti v žepu. Sploh me ni več tiščalo in primem tisti telefon z dvema prstoma, da ga nekako potegnem iz vode in ga nesem v pisarno in še dobro, da imam eno kilo razkužilnih robčkov vedno s sabo in so me sodelavci debelo gledali, da kaj delam telefonu, sem razložila, da je padel nekam kamor res ni treba in samo čakala sem, da se bo začelo iz telefona kaj kaditi. No, telefon se je potem cel večer ukvarjal sam s sabo in vztrajno resetiral, a nisem glih hotela Samsungsovce pohvaliti, da njihov, čeprav ne-vodo-obstojen Samungov model telefona, očitno ni podlegel v stiku z vodo in WC školjko in sem za tisti denar dobila res kakovosten izdelek, ki se ga sama kontaminirala.

Naslednje jutro smo pri zajtrku izgubili enega Korejca, a se je potem sam našel z dvema vrečkama, ki sta nakazovali, da je v njih nekaj iz bližnje pekarne. Ko smo se pred hotelom pakirali v avto, da gremo v firmo, smo najprej v prtljažniku našli tisto meso od pol krave in ostalih živali, ki ga nismo mogli pojesti prejšnji dan na večerji in celonočna mesna marinada je čudovito sovpadla s predhodnim vonjem po zagotovo vsaj družinski dimenziji pice, kamor smo dodali še svež vonj iz »pekare« in tistega kar ljudje izločamo, ko smo malo nervozni. Tisti dve vrečke smo mu morali nesti na sestanek in na koncu nam je z znakovnimi znaki povedal, da je za nas in potem je še naš inženir za zvezo prevedel, da je to pecivo, ki ga je gospod kupil na naše inženirje. Tudi to se nam tudi še ni nikoli zgodilo pri nobenem kupcu …

Potem, ko smo le zaključili, se poslovili in spakirali v avto za odhod proti Hrvaški, ugotovijo, da imajo let eno uro kasneje kot so mi rekli dan prej, da pa bi lahko to porabili za sprehod po Zagrebu in če bi bila tako prijazna, da jih nazaj grede odložim v centru in ne na letališču.

Potem je sledilo spet malo težav, ker nas je Garmin hotel  spraviti na avtocesto na uvozu, ki še ni zgrajen, a smo potem vsaj našli tisti uvoz, kjer smo ob prihodu dol v temi zgrešili izvoz in se potem peljali na panoramsko nočno vožnjo skoraj do Banja Luke. 

Ko pridemo na Bosansko carino, se je carinikom Slovenka s 4 kos Korejcev v avtu zdela tako zanimiva, da nas je s svojo prisotnostjo počastila celotna izmena in me preprašala, da iz kje sem, da kje smo bili, zakaj smo bili … in ko razložim da smo bili v »njihovi« firmi in da so Korejci »naš« kupec, mi prijazno ponudijo, da mi lahko pomagajo in Korejce pridržijo dokler ne podpišejo pogodbe in sem se lepo zahvalila, da ni treba, da pa jih pripeljem nazaj, če se bo kaj zakompliciralo. 

Na Hrvaški strani meje smo nato povzročili mednarodni incident, kjer je izgledalo, da sem namerno hotela prešvercati štiri imigrante v državo, ker nekako sem spregledala mejno policistko in se ustavila šele pri cariniku, ki me je poslal za eno mejno hišico nazaj. Gospa policistka bi me najraje z očmi eliminirala in me spremenila v mravljo in me tako »prijazno spucala« da kaj mi mislim, da če vem koliko je omejitev, ko sem se peljala čez most in ko ji rečem, da 50 kmh, ker nisem imela opcija, da izberem glas ljudstva, se je šele razkurila, ker je  baje je 30 kmh tudi, če sem v duši čutila, da se več kot pa 40 kmh res nisem peljala, ker nisem psihično zmogla, a dejstvo je bilo, da sem jo gladko spregledala in to jo je bolelo in to res ni bilo prav in ko sem se najbolj ponižno, kot le znam, opravičevala za moje »divjanje« čez most in ji ponujala vozniško in že računala, da koliko me bo to stalo, ji med vitjem rok v zrak spotoma oddam še tiste Korejske pasoše, jo je to tako frapiralo, da je čisto padla v preverjanje in štemplanje, da je name čisto pozabila in mi je celo odpustila in mi prišparala vsaj za ene nove čevlje, ki bi me sicer koštali kot kazen za prehitro vožnjo.

Konec dober vse dobro, na koncu smo našli tudi center Zagreba in mislim, da je bil njihov ogled mesta  sprehod od parka, kjer sem jih pustila in do najbližjega taxi postajališča, ker za več niso imeli časa, a lahko rečejo, da videli Zagreb in so s tem zaključili svojo eksotično pot, kjer so vmes res vse temeljito poslikali. Ko pridem na CRO – SLO mejo ugotovim, da sem za 6 kun dobila pogled na Krško, ki je res THE najlepši kraj na svetu in ko pridem zvečer še domov, se mi je zdelo, da sem v planinskem raju. 

Če že potovalna karma pri meni ni glih v nulo, bi pričakovala, da se dobro z dobrim vrača, a glej ga zlomka, zdaj hočejo imeli še nižjo ceno, zato mislim, da bom izkoristila predlog o pridržanju na Bosanske carine, ker tudi tisti carinik je kar fejst izgledal …