AFŽ, 8. MAREC IN 40 MUČENCEV




Ne glede na vse in ne glede kolikokrat bomo rekle, da nam je vseeno in da v resnici ni nič treba in klinc gleda emancipacijo in pravico, da same prenašamo svoje težke škatle in menjamo žarnice in to, da smo manj plačane za enako delo, da visokostrokovno zasedamo manj odgovornih mest, da ko se že dokažemo, se moramo še vedno dokazovati in da je klinc, če se že rodiš deformirano alergičen na umazano posodo, kupe razmetanih cunj, ne-cvetni hišni prah in umazanijo in odkrit pokrov na wc školjki in te kot po čudežu umazanija na in v avtu čisto nič ne moti in jo z lahkoto ignoriraš. In to, da ni vedno lahko preživeti v ženskem kolektivu, ali pa stati in obstati v bolj moškem svetu, da je včasih nerodno, ko bi morala odločno udariti z roko po mizi in res kvalitetno znoreti in jo dati komu na gobec, a vse kar tvoja notranja moč zmore dati od sebe je to, da spremeniš agregatno stanje in se utekočiniš kot Prismodetova Mrtva rekla in je ni žive vode in šminke na tem svetu, ki bi skrila solzne sledi v očeh in po licih. 

Ma fajn je biti ženska tudi, če je kakšen dan težko preživeti krvave posledice hormonskih vremenskih front, ki so te v stanju parih minut spraviti iz stanja duha, kjer si edini puhasti bel oblaček, ki pluje v brezskrbnosti sinjega neba, v psihološki profil fanatičnega separatista, ki se je zaradi napačno obrnjenega prsta pripravljen privezati na bombo in eksplodirati, a to tako, da se ne bi slučajno kaj kje umazalo. Še vedno mislim, da samomorilci, ki se privežejo na eksploziv in se poženejo v zrak, tega nikoli ne bi naredili, če bi kdaj za kom morali tisto svinjarijo počistiti …

Dragi mučenci, hvala ker vztrajate in nas pustite v prepričanju, da nas boste nosili po rokah in to, da smo mehke, nežne, ljubke, tečne, dobre vile, čarovnice in kljub temu, da živite manj časa od nas, da prevzemate mesta z odgovornosti in na čelu, pa čeprav ste strokovno gledano v povprečju manj usposobljeni, da včasih ne opazite razlike med mornarsko modro in temno plavo, da ne veste kaj je razlika med srajco in bluzo, da ne veste, da je  vsaka dobra rešitev možna šele, ko imaš za vsako vsaj en kvaliteten problem in ni nujno, da sta vaši nogavici vedno iste barve in istega letnika, da imate kosmate noge in da vam vaš avto lahko pomeni središče vesolja in ste se zanj pripravljeni odpovedati marsičemu. 

Dragi vsi 40i mučenci, za 8. Marec smo bile vesele čisto vsakega nagelnja, tulipana, vrtnice, mimoze, narcise, čokolade, kave in piškota, pa naj bi bilo vse ta pravo, ali pa samo v besedah in na papirju.  Če lahko citiram našega Rusa, ker sem prišla v službo in našla na mizi čokolado in vrtnico, sprašujem, da komu naj rečem hvala za pozornost : »Toliko, da veš. Čestitamo vsi, časti pa šef!«

Je pa tudi to res, da je AFŽ še zelo živ, da ga še stoletja ne bo nič pokopalo in da dan prej čisto nič ni bilo prepuščeno naključju, vse je bilo ciljno usmerjeno in se je naslednji dan pokazal rezultat načrtnega ženskega spletkarjenja.

Rada imam mala vesela pisma iz Štajerske, rada imam podarjene karte za koncert, kjer MI2 s svojimi besedami zadeneta žebljico na glavico tako, da meni sploh ni bilo treba odpreti ust in sem samo link preposlala in je bilo res vse povedano in rada imam kratka sporočila, ki prijetno presenetijo in želim, da bi pošiljatelj čimprej okreval, ker njegova fizična prisotnost manjka v vsakodnevnem kaosu in priložnostni sivini.







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več