SPOMINČICE

Če je kakšna stvar, ki me zadene naravnost v bistvo, je to tisti trenutek, ko v zraku prvič zadiši po pomladi in to je bilo v četrtek tudi, če je ponedeljek začel čisto zimsko, ko sem peš drsala navzgor po ta najbolj položni smučarski progi našega lokalnega smučišča, da sem se pridrsala do bajtice z apartmaji, kjer sem najprej poskušala vlomiti v napačnega, ker glej ga zlomka, potovanje človeka skozi čas včasih le prinese tudi čas za obujanje spominov in za smeh s sošolko, s katero sva skupaj gulili klopi na faksu, kjer smo v tretjem letniku imele podjetniško seminarsko nalogo, ki je bila priprava poslovnega načrta za poljubno podjetje, kjer smo kolebale med pasjim hotelom in turistično kmetijo. 

Po pro in contra analizi je zmagala turistična kmetija, ki smo jo poimenovale Pri petih marjeticah in ker so bile preostale štiri bolj mestna dekleta, je teoretično praktična lokacija postal naš ranč v Severni Kaliforniji, kjer smo zadevo skozi močno pretirane razpoložljive kapacitete (ne se potem čuditi iz česa nastane finančno prenapihnjen gradbeniški balon), ker bi v bistvu morali v prenočitvene kapacitete spremeniti vse, kar ima tle vasi streho nad glavo in zraven dodati še en kamp s 25 parcelami, ki btw ima v praksi naklon 15° in alpinisti že vedo kako je postavljati bivak na takem naklonu in sočasno kuhati pašto za večerjo in to vse zato, da naše podjetje spravimo iz rdečih števlik. 

Če se podjetništva lotijo same babe, potem sta naklon in rdeče številke čisto nepomembna  v primerjavi s tem kako je bilo pomembno turistično kmetijo Pri petih marjeticah stilizirati. Blagovno znamo smo upedenale v nulo imele celo 4 jabolčka, kar pomeni nastanitvene kapacitete alla 4 zvezdice z drobnim tiskom: »Prosim ne gledat skozi okno, da se vam od višine ne bo zvrtelo oz obisk priporočamo samo oboževalcem od Kreslina« in direktorica je vsaki izdelala po eno marjetico, ki smo jo nosile okoli vratu na dan predstavitve in jo imam še zdaj in jo občasno vzamem iz naftalina spominom in si jo pripnem okrog vratu tudi, če je tisti gvant zraven katerega je res pasala, že podlegel zaradi prostorske stiske v omari.

No v glavnem, za veliki finale je sledila predstavitev projekta pred strokovno komisijo, ki jo je sestavljala glavna predavateljica predmeta dr. Tea Petrin, ki je potem nekoč za določen čas celo postala ministrica za gospodarstvo in pred njenimi asistenti in med zagovorom finančne sheme projekta, eden izmed asistentov vpraša, da a ne bi raje imele denarja na banki, ker donosnost naše kmetije in bančna obrestna mera za hranilne vloge je ista? 

Tu smo potem malo podvomile v pomembnost celostne podobe v primerjavi z bilanco stanja in malo nam je nos povesilo v prepričanje, da smo propušile. Ko končamo predstavitev in zagovor in gremo ven na hodnik loviti naš izpuhteli ponos, dr. Petrinova pokliče našo »direktorco« nazaj v predavalnico in smo pričakovale še kaj slabšega od tega, da smo propušile. Ko se naša direktorca čez nekaj časa vrne ven zvijajoča se od smeha in jo gledamo tako kot, da iz katere lune si pa ti padla, nam pove, da ji je dohtarca rekla, da punce, ful mi je všeč vaš projekt in če se ga kdaj mislite lotiti zares, dajte me prosim kontaktirat, ker vam lahko veliko pomagam. 

No, to je bilo naših pet minut slave in fovšije konkurenčnih podjetniških skupin, ker bilo je študijsko sezonsko leto pasjih hotelov in turističnih kmetij in zato lahko rečem, da je bilo priložnosti vredno, da sem takrat enkrat in edinkrat prišorkljala na faks v šulnih in krilu in ko na hodniku že od daleč maham eni izmed sopodjetnic iz kmetije Pri petih marjeticah, me ona gladko ignorira dokler ne pridem čisto do nje in jo vprašam: »Ti posluš kaj ti pa je?« in ona nazaj: »O presneto, saj si ti. Saj te sploh nisem spoznala v kikli.« No dobro, saj sama sebe sem tudi komaj spoznala in ko sem na poti domov poskušala s tissto ozko kiklo splezat čez tisto visoko prvo stopnico, ki pelje na avtobus, se raje ne bi poznala.

No, v glavnem, ko je enega večera prejšnji teden prišlo sporočilo: »Ti posluš, pridemo smučat z družino, a bi imela cajt za en kafe?« in potem je sledilo ugotavljanje; »Ti posluš koliko časa se že nismo videle? Več kot pet let?«, ko sva preračunali koliko je stara njena hčerka, sva solidno ohranjen in zelo živ dokaz, da če so ljudje ta pravi in rdeča nit kvalitetna, potem čas in prostor nimata nobene vloge. 

Je pa tako, da po tisti vožnji gor v meglen in bel, globoko zamrznjen zimski smrekov raj in kjer so ledene sveče na ta stari koči bile čisto avtentično dolge več kot en meter, zdaj res verjamem, da na tistem dotičnem smučišču, še imajo v povprečju tistih 65 cm snega, ki jih vsak dan večkrat povejo na Val 202, ker že mi lokalci pravimo, da imajo v začetku in ob koncu sezone isto centimetražo, v katero dodajo povprečno zmrzal iz vseh lokalnih hladilnikov in zamrzovalnih skrinj in če bi s tem istim metrom merili moškost našim domorodnim, šarmantnim predstavnikom močnejšega spola, bi bila dimenzijsko gledano, tle v Severni Kaliforniji dežela Bigfoota  tretje noge.

Ko sem prišla domov in poberem pošto, sem našla eno pismo, ki ni bila položnica ali reklama, pisava na njem čisto neznana in je na videz smrdelo po tistih pismih, kjer te lahko zadene vesoljni potop, neskončnost nesreče in mozoljev na vidnih mestih in če jih ne skopiraš vsaj 20x in podtakneš svojim sorodnikom, prijateljem in znancem, ali še bolje, če jih uspeš podtakniti ljudem, ki te ne poznajo in tako nate ne morejo spraviti še prekletstva, da sorodniki, prijatelji in znanci nočejo več iti s tabo na kavo, ker so zaradi tebe v kopirali in distribuirali naprej tvoj strah pred svojim vesoljnim potopom.  

Ko kuverto odprem, se ven zvali zavaljen anonimen amorček, ki ležeč na samih srčkih, mi z lokom meri naravnost v glavo. 

Najprej mi ni bilo nič jasno, potem sem pa pogledala po reklamah, ki so ležale po mizi in se mi je le posvetilo, da aha, saj jutri je Valentinovo in saj ne morem verjeti, a na poti proti Abrahamu sem dobila valentinovo kartico in na račun tega me je zvilo od zelo kvalitetnega smeha. 

Ta teden sem potem malo diskretno zasliševala ljudi, ki me obkrožajo in ki svoj status opredeljujejo kot samski, če je kateri izmed njih bil dne 11. Marca v Ljubljani, ker to je edina sled na kuverti poleg prstnih odtisov, virusov gripe in ostalih bakterij. Poizvedba ni obrodila sadov, a smeh na ta račun je bil res nebeški in neznanemu pošiljatelju  lepa hvala in se priporočam tudi za Veliko noč, za Božič in za Novo leto.

Ja, človek bi lahko rekel, da mi je ta teden zacvetelo več spominčic, ki so v bistvu nekoč bile marjetice in v ponedeljek zvečer sem ujela celo en zvezdni utrinek. Tak počasi lebdeči, ki ga je noč razpotegnila čez celo nebo. Zraven sem dodala še en sončni zahod v miru, to da mi ni dalo mira in sem sebe in Prestolonaslednika poslala na lov za mojo izgubljeno rokavico, ki jo je tudi našel in je bilo tako kot, da sem za darilo dobila nove usnjene rokavice, ker te so mi res pri srcu in zato lahko mirne duše rečem, da v povprečju je ta teden moja duša čila, spočita in sita.