PREŠERNOVANJE

Včasih rabim dan, da se odklopim od stvari in ljudi, ki jim pripadam in sem ta en dan čisto samosvoja. Včeraj je bil tak dan in šla sem v veliko belo mesto, kjer sem navsezgodaj imela en kratek opravek, potem sem pa se spustila po poti spominov in obredla svoje najljubše točke, ki sem jih enkrat celo že ubesedila v svojem starem brlogu. Takrat, ko sem tisto pisala je bila pomlad, tokrat jo še čakam in z njo tisti vonj, ko zacvetijo forzicije in tulipani in ko vsako leto začenjam verjeti, da nič ni še izgubljeno in da upanje umre šele s človekom. Saj v to o upanju itak verjamem tudi zdaj pozimi, a kakšno zoprno, globoko temno sivo jutro ga res ne morem odmrzniti in potem se malo smilim in lezem sama vase. Do prve kave, ki jo po novem ne pijem več na tešče in mi tako bolj paše.

Tudi včeraj sem po dvestopedesetih redno zaposlenih letih, v blaženem miru pila kavo ob 10h zjutraj v Zvezdi in opazovale mestne gospe, ki se dobivajo tam ob kavi in ob klepetu. Rituali, ki potem kakšen dan kar zmanjkajo, če zmanjka časa za jih narediti v dnevu. Od tam naprej sem se potem šla izgubiti med vse meni prisrčne ulice starega mesta, ki pa delajo res bistre spomine. Tisto kako se glasba iz tiste stare bajte, kjer domuje en kos akademije, razliva čez Ljubljanico in tam, kjer se prične Dolenjka  in Prule so stanje nekega drugega časa, a res dobro denejo duhu, ker moja duša je taka, da se tam večkrat najde.

In ne moreš verjeti, moj stari dobri prijatelj mamut še vedno potrpežljivo pozira v Prirodoslovnem muzeju in še vedno mi dih vzamejo minerali, kristali in drugo kamenje in točno tam, kjer najmanj pričakuješ te ujame klic: »Posluš, kaj pa ti danes delaš v Ljubljani?« in jaz čaki malo, kako pa veš, da sem tle in sledi: »Tam počaki, ker pridem do tebe!« in potem je padel kapučino s klepetom, ki ga bom definitivno še pila.

Očitno so na koledarju sedaj tudi dnevi čudne lune, ker se kar naenkrat najdejo ljudje, ki kot, da so me spet odkrili v svojem telefonskem imeniku in hočejo pokrpati našo razvlečeno in skoraj pretrgano nit obstajanja. Če pustiš, da te čas odplavi predaleč, potem zna biti, da enkrat res končaš predaleč in če »flancaš« besede, ki jih ne zalivaš in iz katerih nikoli nič ne zraste, celo naivna vera v »In potem so srečno živeli do konca svojih dni« na koncu usahne in ni druge poti kot, da vzamem moj konec in grem po svoje, pa tudi, če grem naravnost v »tri krasne«. Že iz principa in ker je bilo lepih besed zadosti in sem jih sita, a sem v resnici lačna nečesa česar se lahko dotaknem in vem, da je resnično. Zdaj tudi vem, da odločitve so stvar navdiha, samo navdih mora prej dozoreti.  In ne bežim, le odhajam iz tam, kjer ne najdem več sebe. Saj sem poskusila razložiti, še ta miljonkrat in prvič. Naj bo tokrat res zadnjič.  

Ker je danes dan kulture, kulturno svežim svoje knjižne police.

Iščejo se dobri ljudje, ki bi za eno branje ali pa dve, prijazno trajno posvojili kaj izmed spodnjega, ker se dela prostor za nove besede. Vse iz ponudbe so primerne tudi  za vse ne-ljubitelje branja, ker preverjeno ne grizejo, zelo fotogenično in potrpežljivo čakajo na polici in odlično se odnesejo kot univerzalna podloga, vmesni člen med policami in pobijalec komarjev, samo ne v bližini porcelana in kristala. 

Hm. In razmišljam, če ni predolgo od mojega zadnjega stiha ...