ČAS PREMLEVAJOČ

No, pa gremo, naprej v nov mesec. Kdaj in kam je izginil Januar ne vem, a definitivno ni bil dolgočasen. Tista misija je bila nepozabna, parterja oz sotrpina na misiji dva izmed najboljših, ki bi si jih človek lahko želel na taki poti in spet Kaiser Melange po skoraj desetih letih, je bil odličen in škoda, ker ponavadi tam mimo vedno potujem v drugačnih zasedbah, ki imajo pred sabo samo cilj in ne tudi postankov na poti. Mislim, da sem potem naslednji dan govorila od 8h zjutraj do polnoči in zna biti, da je bilo to malo preveč za mojo čeljust in se potem v soboto pri kosilu zavedla nečesa, kar bi lahko bilo rahlo boleč  modrostni zob. 

Ok, zob se je potem preko nedeljskega jutra, skozi ostro britje višinskega vetra, spremenil v nekaj, kar bi lahko bilo vneto uho, ko sva s Košarkašico končno osvojili najin dolgo načrtovan Bevkov vrh, ki zahteva res temeljite psihofizične priprave, pravo strategijo dostopa in vsaj dva vmesna tabora, da se človek navadi na višino. A razgled je bil vse bolečine in omrzlin vreden in tja gor jo mahnem takoj, ko bodo po internetu začele krožiti slike s tistimi neskončnimi polji viola žafranov, ki se potem zlivajo čisto dol v dolino.

No, tisto kar naj bi bilo vneto uho, je v ponedeljek postalo vnet čeljustni sklep in sklep urgentne zdravnice je bilo, da me prenapoti  na stomatološko, kjer me je en medicinski brat najprej poslal da ne rečem kam, a mi je bilo potem videti, da je res iskreno obžaloval najin začetek na levo nogo in končala sem na tabletah, ki so naredile moje prežvekovanje lažje, seveda priporočilo, da naj se držim prežvekovanja mehkih stvari, ja itak, kot da moja psiha zmore prežvečiti še kaj starega in samo fizioterapevtske vaje, kjer moram 150x na dan simulirati, da sem riba na kopnem, ker ponavadi zdaj počnem med vožnjo v službo in nazaj, kjer nočem misliti na to kako to zgleda nasproti vozečim se ljudem, ker zdaj ni več tema in včasih pride do zastoja in si stojimo nasproti in jaz odpiram in zapiram usta kot, da sem riba, ki je obtičala na kopnem in daje od sebe zadnje znake življenja. In seveda, prijazni dohtar mi je rekel, da naj razmislim, da bi mi operativno premaknili čeljust, kar pomeni vsaj dve leti samoplačniškega ortodonta in potem operacijo, ki bi mi šla iz zavarovanja in pri kateri bi moja čeljust kakšen mesec visela na nekakšnih elastikah. 

Ej, če kdaj slučajno srečam mojo šolsko zobozdravnico, bom jaz njej nekaj zvrtala, ker kako npr ni mogla opaziti, da mi spodnja in zgornja čeljust ne gresta prav skupaj. Ampak zdaj je kar je in bom že preživela. Sploh po tistem, ko se je tisti kot sekira nabrušeno prijazen medicinski brat, na stomatološki odločil, da se bo vseeno ukvarjal z mano in me je poslal na ortopan in ko mi tam prijazna teta reče, da naj pred fotografiranjem notranjosti mojih ust odložim uro, pas, nakit in protezo in ji jaz malo v post travma šoku rečem, da proteze pa še nimam … Mi tako lepo gladko in na prijazen način zapre usta, da kaj pa veš, lahko pa pride do nesreče in izgubite zobe in a veste koliko mladih najstniških pacientov je tle pri nas, ki komaj čakajo na protezo, ki je ne morejo dobiti pred 18 letom in potem sem bila čisto tiho in šla ugrizniti v tisti aparat, dokler še lahko.

Potem sem jedla tiste tablete, imela teden Kitajske kuhinje, ker pomeni jesti riž na tisoč in en način in ki je res lepo sovpadel s Kitajskim novim letom, kar je pomenilo, da sem lahko malo zadihala in je bil to moj konec sveta, kjer trenutno vlada premirje in zatišje pred naslednjih viharjem in ker sem se morala sestaviti do sobote, ker po nekajletnem zatišju, je naše društvo večnih otrok šlo pod Peco zidat svoj grad. Kot vsakič doslej, smo presegli svoja lastna pričakovanja, naš izdelek ni bil ravno po načrtu, a je pa prinesel veliko veselja za najmanjše obiskovalce, ker smo ocenili, da je postavitev strehe prevelik izziv in smo jo tako raje nadomestil s toboganom. Zmagali sicer nismo, ker dokler tisti kipar iz Male Nedelje ne bo umrl, mi nimamo šans, a bilo je presneto zabavno, kot so sedle tudi krofi in kremšnite na Trojanah in kombi smo vrnili v enako voznem stanju, kot smo ga prevzeli,  kjer smo šele na poti nazaj znali vklopiti gretje tako, da so šipe na notranji strani odmrznile in ki mu nismo smeli zategniti ročne, ker je bila malo pokvarjena in ko je zagrabila, je zagrabila za zmeraj. 

Mislim, da me je največja modrost našla v četrtek prejšnji teden, ko bi morala biti čisto nekje drugje in ne za svojo mizo v službi. Nekako sem že potrdila, da pridem, potem me je v torek popoldan zadel en tak »dežavu« v podobi čudovito zamrznjenega Blejskega jezera in štirih oseb, ki so drsali tja čez. Dve veliki postavi, dve taki čisto majčkeni, držeč se za roke in tudi, če na daleč ne vidim dobro, sem lahko razbrala, da nobena oseba nisem bila jaz. Samo sebe sem potem zagledala na eni drugi sliki, kjer pa definitivno nočem biti. Preveč me je v srcu, da bi sama sebe lahko poslala tja za dve urici, kjer bi mi bili dve urici vse za tisto, za kar imajo drugi lahko tudi pol stoletja in naj se potem pospravim tja nekam, kjer ne bom motila in bom počakala, da bo varno za besede, ker besede so itak vse, kar vse skupaj je bilo.

Zdaj vem, da je tisto, česar v četrtek nisem naredila, najbolj prav stvar, ki sem jo naredila v zadnjih letih. Če bi mogoče bi kdaj za pikico podvomila, potem si bom samo na replay zavrtela tisto, kar sem naredila v službi, ko sem bila tam, kjer dejansko me ne bi bilo, če bi šla … in telefonskega pogovora, ki je kot nadaljevanje sledil v petek zjutraj, ki je bil pika na i vsemu, za kar se že leto in pol res res matram in potiskam in je padlo kot obliž na vse moje vprašaje in si ga bom v možganih dala v okvir, da ga ne bom pozabila. 

Če sem to zmogla, potem bom že tudi vse ostalo. Zdaj tudi vem, da ko lahko odideš tako, da ne zaloputneš vrat in v tišini, veš, da je slovo dozorelo. Ma misel mi je prišlo, da so mi bile te besede same položene na jezik, ker tole mi je bilo poslano od tam ...