IZGUBLJENO NAJDENO





Ne moreš verjeti kako dolgo se lahko neke nedokončane stvari se vračajo, kar nekako trajajo in jih ne moreš spraviti iz sebe. Niz spodletelih poskusov, toliko napisanih besed, toliko dvomov in prepričevanj na res dolgo razdaljo, toliko tistega kaj bi, če bi in kljub temu, da sem že milijonkrat vse premislila, ni pomagalo. Nekaj je bilo v meni, da nisem mogla stran in zaloputniti vrat za sabo. Rabila sem tisto, da kaj bi, če bi, vsaj enkrat postane, da je bilo, v dotiku, resnično. 

Zdaj vem, da sem najbolj živa, če grem daleč stran iz svoje varne cone. Če še večer prej ne vem, če si upam. Ko nekako po tiho čakam tisto sporočilo vesolja, da potem lahko rečem, da saj sem hotela, a je vesolje spet naredilo tako, da je nekaj prišlo vmes in se ni zgodilo. In potem ko se pol noči prebujam in se obračam in se sprašujem, če sem sama pri sebi in bom res šla tja in kaj se bo tam zgodilo.

In zgodilo se je, lepo in nikoli ne bom pozabila tiste bližine. Potem je prišel res veličastni vijolično rožnat sončni zahod.

Zdaj vem, da je to človek, ki sem ga v življenju pač morala srečati, ker me je pripravil do tega, da v sem podobe, ki jih najdem v sebi, začela zapisovati. Ker sem z njegovimi prihodi in izginevanji v sebi našla neke drugačne dimenzije in res do skrajnosti natrenirala do kam lahko premaknem meje svojega potrpljenja in razumevanja kompliciranih situacij. Ker mi je pokazal kdo je to Joss Stone in ker nikoli več ne bom ravnodušna, ko slišim, da na radiu ob branju jutranjih temperatur, omenijo Brnik. 


Mir v duši. Zaprla sem vrata. Ko se zvečer zimsko nebo vijolično pobarva, me poboža spomin in misel, da sem naredila prav. Vse kar sem si obdržala za spomin je razglednica, da ne pozabim občutkov in barv. In ja, včasih se moraš prav izgubiti, da se po res veliko letih spet najdeš in razumeš, da je bilo vse skupaj zelo zaresno in je imelo nek svoj prav. Zdaj razumem, ja je včasih nekaj narediti narobe, v vesolju dejansko prav.

Ničesar več mi ni treba reči. Samo še barve gledam in včasih skrivaj kliknem, da vidim, če so še tam.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več