ČAROBNA ŠKATLA

V bistvu ne vem kaj bi si mislila o malih čudežih.

Če bi me vprašal teden dni nazaj, bi te že samo ob besedi Božič poslala v tri krasne, potem bi nadte spustila svoje podivjane pse, potem bi ti jih nasula, da bi komaj nesel, potem bi delala paniko tam, kjer je že itak bila prej panika, potem bi ugotovila, da je šlo vse skupaj v maloro in da kar koli naredim, ne bom zmagala v bitki s časom in z roki in glasbenimi željami vseh, ki so mi pristajali v poštni nabiralnik in potem bi bila jutra, za katera ne bom trdila, da se niso zgodila in ko bi se prebujajoča v postelji poskušala spomniti vsaj enega res dobrega razloga, zakaj bi lahko naslednjih par let ostala pod kovtrom in se tam skrivala pred izzivi (ne problemi, ker ti vsebujejo v sebi negativno noto, ki ne paše v veseli December) in se delala, da za svet ne obstajam. 

Ko bi bila sreda predprazničnega tedna, bi za Dedka Mraza (ker v Božička ne verjamem, ker tudi ne smem verjeti v Coca Colo) imela samo eno željo in to je: »Daj Dedek Mraz prosim naredi, da bo z danes na jutri 15. Januar in bom takrat še mentalno pri sebi in bodo ljudje okoli mene preživeli moj morilski pohod, ko jih bom s fotokopircem poskenirala in po elektronski pošti poslala v tri krasne …«

Potem se je ustavil svet in jaz sem obupala. 

En večer prej je bila pika na i in sem kot kura brez glave prej prevozila 60 km v iskalni akciji mojega novega telefona, ker sem ga po pomoti zaprla v en predal in predal je bil 30 km stran v eno smer in jaz nisem bila sigurna, a je bil predal in da ni bilo slučajno parkirišče. Naslednji dan sem kapitulirala in izobesila bele zastave, kar v mojem svetu pomeni, da sem naredila ta belo žehto in so bile moje črne misli za namesto črnega štumfa, ki ponavadi res lepo poudari sivino šivov in starost spodnjega perila.

Če se vrnem nazaj k malim čudežom … 

Bile so tiste besede, ki so mi povedale, da nekomu ni vseeno in da vidi v moj potres, ki so bile tako nepričakovane, da so me ganile v bit, da mu je res mar, da mu ni vseeno.

Pa ljudje, ki ti pridejo občasno v misli, a so se poti razšle in se je geografija raztegnila in kar nenadoma vstanejo od mrtvih in se potem sprašujem, če jih je obudila moja misel? Ali je res vse stvar poznovečernih želja in utrinkov, ker bil je natanko samo en sam tudi, če je nebo na Božični večer res lepo zagorelo. 

Potem se je na Božični večer tako čisto nepričakovano razjasnila več tedenska skrivnost, kam so izginili ključi od avtomobila, ki ga vozita gospa mati gospod oča, kjer je bila razpisana res obsežna tiralica, kjer sta se spodnja dva štuka bajte obračala prav na glavo in smo v garaži v dveh kangljicah odkrili nafto. Ključi smo iskali tudi s pomočjo hipoze, regresije, obtoževanja in res zelo veliko kreganja zaradi 140 ojrov čisto nepotrebnega dodatnega stroška izdelave novega ključa. 

Ko smo se ekološko osveščeno spravljali vsi v en avto in jaz nisem bila primeren voznik, ker mi od večerje skuhano vino šlo direkt v glavo, so vozili gospod oča in medtem, ko je šel po avto s preostalim rezervnim ključem, so gospa mati segli v svojih žep hlač in glej ga zlomka, noter našli pogrešan ključ in potem je priznala, da je sama zamočila. Če njenemu priznanju napake damo diplomatsko težo, potem je to enakovredno temu, ko je Japonski premier prišel v Pearl Harbor sklonit glavo. Konec dober, vse ta dobro, le za 140 ojrov dražje, na koncu le pridemo v sosednjo vas, kjer smo ob 8h zvečer imeli polnočnico in na oder stopi nek človek, ki ni bil naš župnik in tudi ne naš kaplan in ko prične govoriti, so mi njegove besede nekako bile zelo blizu …

V glavnem, obstaja človek oz kaplan, ki študira v Rimu, ki piše tale blog in ga berem, ker velikokrat v njegovih besedah najdem mir in mi je blizu način kako piše in niti se ne spomnim kje sem odkrila ta njegov blog. No, ravno na predbožični dan sem med siesto po kosilu in v mentalnem treningu na peko štrudlja, na hitro prebrala en njegov zapis in si rekla, da jutri, ko bo Božič bom pa v miru in notranji kontemplaciji prebrala za cel mesec nazaj in da, če bi že kdaj bilo, da bi nekako prišla v dvojinsko situacijo, ko bi rabila določeno »storitev« duhovne osebe, majke mi, da bi prosila njega, pa če bi bilo treba iti v Rim.

Ko je bilo konec maše, reče, da se opravičuje, ker se nam ni niti predstavil, a se mu na začetku ni zdelo primerno in da bo to popravil zdaj in da je Marko in da je nocoj med nami slučajno, ker študira v Rimu in da ga malo zebe, ker pri Rimskih zimskih 15°C ni več navajen kako zebe v roke, ko je pod ničlo. Ok, od vseh zakotnih vasi v visokogorju Severne Kalifornije, ga je moral Božični večer prinesti v naše zakotje in ravno v sosednjo vas? 

Nekako se mi zdi, da je vsega kriva tale škatla. Definitivno sem veliko več dobila, kot pa sem jaz dala vanjo.