16. OBRAČUN

Danes se izteka 16ka in na okna se je narisal večer in jaz pišem in luna je tako nekako čudno v mlaju, da izgleda kot, da bi bil lunin mrk in zna biti, da je to astronomsko posledično dejstvu, da se je danes izkazalo, da je naša od sveta pozabljena vas oz še bolj točno, naša bajta, v istem časovnem pasu kot otočje Kiribati, ker v Novo leto smo vstopili istočasno in tudi mi smo novorojeno leto pozdravili bučno, z veliko vzklikanja besed, ki jih tu ravno ne bi ponavljala, z ognjemetom v katerem so se bleščale vse zvezdice tega, s čim lahko drug drugega bolj obtožimo in smo pokali petarde iz pretežno vsega tistega, na kar smo se pripravljali, da si bomo povedali šele čez ene par mesecev in smo kar dobro zadnje mesece basali pod tepih. 

Človek bi skoraj rekel, da smo bili za sosede, a hvalabogu, nobeden ni glih blizu, na prvo poslušanje kot eni taki ne-islamski, a vseeno skrajneži in je bilo vse skupaj teroristični napad na nič hudega sluteče silvestrsko vzdušje, ki je na žalost podleglo na cirkularni žagi za žaganje drv. Definitivno v naši bajti popijemo premalo Coca Cole, ker smo daleč stran od harmonije v tisti reklami in nocoj ni šans, da kakšen debeli mož v rdeči obleki prileze dol po raufniku.

Kot prvo besno kurimo tista drva, zaradi katerih smo se na žive in na mrtve skregali in kar nam v običajnih razmerah, (ki jih žal pri žaganju drv še skoraj nikoli nismo imeli, ker je veliko bolj zabavno, če je dramatično in si mečemo polena pod noge) vzelo cele povprečne tri ure zdrave fizične aktivnosti in to v prekrasnem sončnem dnevi na svežem zraku, da bi potem silvestrska večerja in novoletno kosilo brez slabe vesti bolj sedla.

Kot drugo pa vsak v svojih prostorih užaljeno kurimo svoj užaljeni ego, ker vsaka stran trdi, da kar je preveč je preveč, kar dodatno potrjuje pregovor, da drva grejejo vsak 3x preden jih dejansko skuriš v peči in v to statistiko notranje generirana energija besa ni vključena in če bi jo lahko pretvorili v elektriko, bi lahko napeljali lučke okoli in okoli bajte.

Če za epilog strnem to prečudovito in prekrasno leto, ki se končuje v duhu postboja na eni izmed front, pobiramo svoje ranjene in pokopavamo svoje mrtve in lahko rečem, da je bilo presneto pestro in dramatično in praktično vsi pomembnejši dogodki so se končali nabiti z emocijami, kar pomeni, da hvalabogu, da se kozli edina stvar, ki jo res dobro streljam, da je bilo vmes nekaj zelo zabavnih zajebov, da npr sem šla od doma v Prago in potem čisto slučajno končala še na Dunaju in v Zurichu, da vem, kako je, če na poti v Francijo, na sončno nedeljo popoldan, ti malo pred Munchom toča stolče avto in ko kličeš na VW asistenco za pomoč v tujini, ti tam rečejo, da ti svetujejo, da poti ne nadaljuješ in greš na najbližji VW servis in ko vprašaš za naslov najbližjega, ti rečejo, da imajo žal samo naslove servisov v SLO. 

Pa to, da neverjetno koliko krat lahko neko zgodbo končaš in potem jo ponovno začneš, ker očitno je vesolje tako hotelo, ker se pika na i se še ni bila zgodila in ko se je končno zgodila, sem bila za osem let starejša in upam, da nisem bila v tej pozi primerna za svetovni rekord. 

Pa to, da neverjetno, da se lahko dvakrat res kakovostno skregaš potem, ko si še v Medžgorju in ko prideš nazaj in zdaj tudi vem, da v Dubrovnik ni za hodit z avtom, ko je tam Ivanka Trump s svojo jato oz jahto. In da si moraš priznat, da zna biti, da boš v dveh letih plešasta, če bo šlo tako naprej in da glede tega čisto nič več ne moreš narediti, ker čudežnega leka ni se bo moja samopodoba morala tega navaditi in ker je v vsaki stvari kaj dobrega, sem na Planiško velikanko v precej splozkih razmerah splezala v zgolj 5 min daljšem času, kot moj 20 let mlajši še ne priženjeni sosed, ki je dobro natreniran in končno smo razrešili enigmo, česa v mojem gležnju ni, tudi če je zaradi tega padla v vodo moja Kirgizija, kamor sem res imela namen iti in sem si tudi nabavila vso opremo tudi, če so me potem ljudje spraševali, če sem resno mislila iti …

Ja, resno sem mislila iti, kot sem resno počela vse tiste običajne stvari, v čisto običajnih dnevih in zdaj vem, da vesolje ima včasih precej čuden smisel za humor, a jaz znam biti vztrajna, trmasta in ko me napade histerija, sem res težka za prebaviti. Je bilo pa vmes toliko enih krasnih ljudi, ki se jim očitno ne zataknem med zobmi, si upajo z mano piti kavo večkrat in me misel na njihov obstoj tudi brez drv greje in to celo poleti.

V bistvu še vedno drži, da je bila 2016 kot mehiška telenovela in jaz sem Esmeralda, ki je končno spregledala, a do jutri zjutraj raje ne bom odpirala oči, ker si ne upam. Sem še malo svoh od tistega ognjemeta in zato si bom malo vrtela Smaal Tokka, se zvijala v vato in mu bom na besedo verjela, da včasih se za dvignit se, rabijo mucki, skrčki ups pardon srčki, risanke in sladoled.