VMESNO

Včasih je pač tako, da se moram sprijazniti, da edina stvar, ki jo razumem, je to, da nič ne razumem, da nikoli nisem razumela in tudi nikoli ne bom. Vem, sem preveč mehka, preveč lahkoverna, preveč dobronamerna, preveč me je lahko oviti okoli prsta, preveč naivno verjamem, preveč globoko se mi usede lepa beseda in preveč verjamem, da so ljudje dobri in ko so enkrat odrasli, se med sabo več ne igrajo s čustvi. Skratka preveč verjamem v pravljice, preveč upam na srečne konce in kar je preveč je preveč. 

Nekje sem prebrala, da ne pluj s tokom, bodi tok. No zdaj vsaj enkrat lahko rečem, da sem bila tok in v tistem toku še vedno plujem za ladjo. Trenutno mi ne gre dobro.

Ni lahko priti do tam do tja, kjer je vse kul in lahko rečeš, da se te čisto nič več ne dotakne, ker je vmes zelo veliko let, ko ničesar ne razumeš, a zdaj vsaj vem, da se ničesar res očitno ni dalo spremeniti, premakniti z nulte točke in kakorkoli drugače začarati, ker takrat stvari niso bile še zrele, ko so dozorele mi je bilo rečeno, da občutki niso ta pravi in zdaj, ko so tik na tem, da segnijejo, pa tudi ni treba da stojim ob strani in igram naključnega mimoidočega, ki kot kar koli drugega niti ne sme obstajati.

Vem, da bo smrti ne bom prišla do tam, ko bi znala ločevati bleferje od ne bleferjev in sprijaznila sem se s tem, da nikoli ne bom vedela, če res blefirajo ali ne, bi pa trenutno dala vse svoje bogastvo, ki ga mimo grede ni tako malo, če preštejem vse svoje čevlje, da bi lahko pritisnila na gumb in bi vsaj pozabila. Mogoče nekoč bom. Mogoče se bo nekoč vse zdelo drugače. Mogoče bom nekoč celo zadosti v pojavi kot sem in bom prišla ob pravem času in bom nekaj pomenila.

Do takrat pa po pravici ne vem kaj bom, ker zelo veliko svojih let in svojega srca lahko spravim v eno tako zelo majhno škatlico.

Majke mi, da nisem nikoli nikomur naredila kaj takega, da morala nadaljevati nekaj, o čemer ne morem nikomur povedati, ker ne smem obstajati, kjer sem na čakanju, obsojena na upanje v prazno in sem samo pobožna želja, iluzija, privid in slika na steni. 

Če bi se morala spremeniti v letni čas, potem bi najraje bila jesen. Zato sem se odločila, da me bo zdaj veter odpihnil z drevesa, kjer se bom izgubila med drugimi listi in bom nehala obstajati. Vem do kje zmorem in jaz sem šla že čez.

Resnična sem lahko ob podarjeni skodelici jasminovega čaja, ob tistem res iskrenem dobrem jutru na stopnicah, v vseh včasih brez veznih besedah, ki si jih izmenjamo tako malo za hec, da s smehom razbijemo monotonijo teže torkovega jutra, v tistem podpisanem pet evrskem bankovcu, ki ga nosim v denarnici za srečo in v vseh ostalih malenkostih, ki napolnjujejo moje dneve že samo s tem, da se zgodijo. 

Ne, nikoli ne bom razumela zakaj lahko tako veliko let spravim v eno samo škatlico. Te ne bom več vrgla stran, ker želim, da me spominja, da sem tudi v tistih letih živela in me opominja, da mi ni treba da tekmujem z nekom, kjer če bi npr morala zamenjati vloge, da bi jaz bila tam, vem, da tega ne bi nikoli naredila in tudi od nekoga drugega ne bi zahtevala česa takega.

Pravijo, da se v življenju vse »usukne«, le živeti ga je treba … Zdaj rabim eno kavo, da me zapelje tisti vonj po turški, skuhani na lonček, da bom zaradi srebanja prezaposlena in bom za nekaj časa nehala deževati in bom pozabila, da ne obstajam, kjer ne smem obstajati.