OKTOBER-OVANJE
Mislim, da sem danes skonzumirala tako dozo jasminoveča čaja
in kave z aromo temne čokolade in posladkane z medom, da bom naslednjič zaspala
leta 2034, a dokler okus traja, naj bodo tudi moji podočnjaki tega vredni. Medtem,
ko se zunaj počasi dogaja jesen, imam rada te umirjene nedelje, ko mi res ni
treba nikamor oditi in si človek lahko vzame čas za počasno pečenje krompirja
in razmišljanje o odtenkih opečnato rdeče. Veselijo me tudi taka jesenska
ponedeljkova jutra, ko se vsako peljem mimo drevesa, ki se po-jeseni drugače
kot ostala drevesa. Je eno tako nikakvo staro drevo, ki se je postaralo ob
cesti, a letne čase menja s stilom in potrjuje pravilo, da kaj ti bo polna
krošnja, če tvoje veje niso lepe.
In ko rabim občutek, da sem si očistila dušo, potem grem in
naredim revizijo po omari in vem zmečem tiste kose garderobe, ki so se od
žalosti obesili na obešalnik in dnevno svetlobo vidijo samo še med odpiranjem
in zapiranjem vrat od omare. No, danes je bil tak dan. Tako sem nakupčkala par
primerkov, kjer mislim, da sem bila v trenutku nakupa čisto neprištevna in
nekaj takih, kjer mislim, da sem bila prištevna, a žal tisto stvar lahko nosim
samo ob priložnostih, ki so že minile in ne bom čakala, da čez sedem let vse
prav pride in po velikem oklevanju sem zmetala v kos vse tiste malo obrabljene
čevlje, ki jim vedno dam še eno leto, ker pete še niso tako naglodane in par takih
primerkov, kjer vem, da nisem vrvohodec in vem kaj je mislil Martin Krpan, ko
je zapel, da se od višine zvrti, s tem, da pri meni pride še tisto, kjer hodim
kot konj, a ko bi vsaj imela slog Lipicanca, da bi človek lahko rekel, da štorkljam
elegantno.
Je pa tudi tako, da so moji podplati razvili eno novo
občutljivost in res ne tolerirajo več tistega, kjer je za lepoto treba malo
potrpeti in stisniti zobe zaradi kakšnega žulja. Verjetno se percepcija
podplatov spremeni s pojavom prvega kurjega očesa.
Generalno gledano pa slutim spremembe.
Sinoči sta Prestolonaslednik in njegova sopotnica razgrnila
prostorski plan, ki sta si ga zamislila s pomočjo arhitektov in nas je skoraj
posedlo. Dvonadstopno bajto, ki ima po 120 kvadratov na štuk, s popolnim
podkletenjem in funckionalnim podstrešjem, iz katerega se da dobiti tri zelo
spodobne dodatne sobe, v kombinaciji z možnostjo pregraditve nadstropja, ki si
ga sedaj delimo, sta si zamislila bajto dvigniti še za kpl en cel štuk.
Finančna konstrukcija projekta je gromozanska, končna vizija projekta je
trinadstropni stanovanjski blok, ki ne bo stal na Viču ampak nekje boguzahrbtom
v Severni Kaliforniji in bodo v njem stanovalo pet ljudi, en maček in leglo
netopirjev in upam vsaj kakšna muha. Seveda to potem zame pomeni, da se baročno
lahko razširim na 120 kvadratov in pomeni, da imam eno sobo za vsak dan v tednu
in sem že mala izvedba Francoskega cesarja in njegovega dvora in imam me, da bi
v projekt predlagala, da če se že gremo delati Babilonski stolp brez kaj
misliti, potem je najbolje, da že zdaj v načrt dodamo še heliport na streho,
teniško igrišče pod bajto in bazen za namesto vrta in še en ločen vhod v slogu
mostu, ki v New Yorku povezuje Manhattan in Broklyn. Ker seveda to pomeni, da
bo v maloro šla centralna, da bo v maloro šla fasada, menjava strehe je itak že
prej bila v planu nujnih investicij in da papirji stanejo eno malo bogastvo,
moj prvi preračun deleža, ki odpade na moje malo cesarstvo, kaže, da bo ceneje
zame, če spokam Pesjanarja in se nekam odselim, ker dolgoročno moja finančna
shema ne bo zmogla še delitve stroškov vzdrževanja tega bloka in vsakokratih
dramatičnih pogajanj kje bomo dobili drva in kdo jih bo razžagal.
Dobra novica je to, da Gregory Potter prihaja v Cankrarjev
dom in mislim, da bom jaz tudi takrat tam. To je bilo danes, pet minut do
dvanajstih, medtem ko je iz pečice že dišalo po kombinaciji kromprija in
rožmarina. To je včasih vse, kar ti ostane za kakšnim človekom. U presneto in
pravkar sem se spomnila, da si za jutrišnji obed kuham riž, ki sem ga pred eno
uro pustila vreti. No zdaj vsaj vem kako nastane riževa pasta.
Komentarji
Objavite komentar