KARFJOLA





Ne, ne sekiram se, le napisati moram, da bo postalo resnično in potem se bo posušilo na zraku. Ker pritisk v glavi moram izničiti. 

Dejstvo je, da ne moreš verjeti, a največje dileme se razrešijo čisto same od sebe. Beri v prevodu, razrešijo se, če moj jezik ne more biti pri miru in potem reče točno tisto, kar glava polna skrbi misli, brez da bi zadevo zavil v celofan. Definitivno je spretnost plahutanja s trepalnicami, globokih pogledov, še globljih dekoltejev in narejenega občudovanja šla mimo precej daleč stran od moje biti in po pravici povedano, mi niti ni žal, ker presneto, kako naj preživim življenje tako, da sem nekdo drug. Ja, zdaj je tako, da sem izpovedala svoje strahove in s tem verjetno dregnila točno tja, o čemer nekdo ne govori, a zna biti, da nisem bila zelo daleč od resnice in zato je molk, ki sem ga dobila nazaj res najboljša obramba. Ampak vseeno je bolje, da sem to naredila zdaj, kot pa da potem preživim dva meseca neprespanih noči, sprašujoča se kdo ja ta človek, ki mi je … in kje je v resnici njegovo srce. Tako ali tako bi takrat bilo zadnjič, ker sem se itak že prej tako odločila, a želela sem, da bi vsaj v slovo bilo tisto, česar nisva nikoli doživela. Zdaj je kar je in nocoj sem se šla spustiti v temo, v lahnem drncu, da mi posipa zvezde po glavi, ker vem, da bom tako lažje zaspala. Sploh, ker pred spanjem berem Ano Nušo Kneževič in njena pravila lepega obnašanja. Ne najdem poglavja, kdaj je bolje biti tiho in se delati, da te ni.

Je pa zanimivo to kako te lahko neko sredino deževno popoldne postavi v perspektivo, kjer mi je bilo potem kristalno jasno, da sem se takrat lani prav odločila, ker Idrijca ni pustila nobenih sledov na moji koži in je bila voda samo voda in precej mrzla. Enostavno nisem ničesar začutila, da bi me prijelo, da bi skočila in šla s tokom. Ni bilo tistega, kjer pozabiš, da čas teče in se besede prepletejo in ni bilo ničesar v zraku. Z nadomestki ne znam živeti in to tudi že vem, da me upanje izpodjeda. Vesolje, hvala ti za tisti mehak dež, uro in pol popolnosti in tisto, kar sem spet našla v svojo lupini. Lahko sem mirna, še je in hotela bi, da bi se ponovilo.  

Torej uradno sem in čutim tisto, kar ni povedno in pride med vrsticami. Za mano sta dva tedna tematske kuhinje, ki sta vključevala »karfjolo«, vse možne načine njene transformacije je v nekaj prebavljivega in gre, če zraven dodaš zelo veliko Diane Krall, vsaj 3x na dan. 






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več