RINGLŠPIL V TEKU

Ja, ringlšpil je spet v teku in jaz drvim za enkrat naravnost dol in pri tem si ne upam še čisto odpreti oči. Kakorkoli, odmor je bil odličen, mislim, da tiste tri tedne je bilo prisluženo v lastnem soku in sem si res spočila in malo prav že pričela pogrešat svoje najljubše zblojence, iskalce svojega lastnega smisla in poklicne nakladače, ki kjer če bi besede gorele, potem je to definicija večnega ognja. Mislim, da sem se prvič po zelo dolgem času spet počutila čisto spočito v glavi in čisto v stanju in v pogumu, da grem nazaj in še kaj zafrknem. Verjetno zna biti, da je kaj vplivalo, ker en čisto slučajen pit stop med oddihom je bilo Medžugorje, kjer se mi ni nič prikazalo, sem pa med mini romarskim vzponom proti vrhu Križevca, mislim da tam našla točno tisto odpuščanje, ki mi je manjkalo do točke, da sem lahko odpustila sama sebi, da kako nisem prej spregledala, da v določeni situaciji, z določenim človekom, se situacije in besede samo ponavljajo in nikoli ne bo srečnega konca in da se moram sama odločiti kaj bom naredila. In če sem že v Medžugorju, je bilo res zanimivo, s koliko ljudmi mi je uspelo priti v navzkrižje ravno zaradi Medžugorja, ker jaz sem pričakovala ploskanje in stoječe ovacije, da sem bila dol, a bilo je vse ostalo in mi je bilo nekaj dni tridimenzionalno žal, da sem sploh šla, ker potem sem še doma stegnila jezik tam kjer ni treba in mi je bilo potem res žal, ker dodatnega opravičevanja si res nisem želela. In tudi vedno sem trdila, da scenarij za družinsko drevo naše familija oz La cose nostra, je čista Mehiška nadaljevanka, ker imamo oz živimo v čisto vseh elementih grške tragikomedije in da nam manjka samo Esmeralda, ki bi spregledala in potem me sredi nekega pogovora, sredi neke noči, zadene naravnost v sredino čelo, da presneto imamo tudi Esmeraldo in ta Esmeralda sem jaz. O mama mia oz če malo obrnem, če bi la mama mia vedela za moje notranje bitke in dramatična spoznanja, bi me nagnala nazaj v Medžugorje peš, a več o tem naključnem postanku dol, bo še sledilo, ker nocoj še ne morem, ker nisem še ujela pravega navdiha. Še poskušam preživeti in sprejeti dejstvo, da je bila moja podoba navdih, da nekje na svetu nastaja nov človek in bom jaz vse to samo od daleč gledala in nikoli nisem bila nominirana niti v vsaj ožji izbor, da bi v tem procesu ustvarjanja novega življenja, lahko prevzela aktivno starševsko vlogo. Zdaj pa grem poloviti svoje zblojene misli na eno res dobro knjigo in za predpripravo na branje sem si na milijon ponovitev vrtela tole ... Ni sicer pomagalo, a nekoč bo. Zihr. Samo svoj val moram ujeti.