MED OD-MOROM (II. del)

Če človek hoče, potem se sile vesolja usmerijo v to, da gredo z njim in tako s pogojno uporabnim gležnjem, ki je odpovedal tik pred Kirgizijo in to na dan Putinovega prihoda v SLO dejansko prideš na Kriške pode, kamor hodim že več kot eno leto in pri tem se je izkazalo, da nazaj dol niti nisem prišla tako zelo polomljena in tisti kafe pred kočo je res stekel direkt v žilo in fotodokaz bo romal v zahtevek za povrnitev stroškov na račun tiste flaše vina iz Umbrije, ki ne bo izpita, ker pač človek se tik pred zdajci lahko tudi premisli, v katero smer jo bo mahnil. Tako je, če se na pot odpravljajo same babe …

Ocvirek zelo zgodnjega jutra, od tam, kjer cesta zavije za Trento in sta dva policaja že ustavljala promet, ker je bila cesta cez Vršič iz Putinovsko varnostnih razlogov uradno zaprta, je vprašanje policaja, ki je mojo teto, ki je vozila vprašal, da kam gremo in ona mu je rekla, da v Zadnjico in on potem nazaj vpraša: »V čigavo zadnjico pa greste?« 

Sem pa v čast skorajšnjega odhoda na tisto pot, ki bi morala biti lani, ker sva z Mehičanko vedno govorili, da bova za najino 40ko prevozili Jadransko magistralo,od začetka pa do konca in potem še nazaj in je lani skoraj res ratalo, a potem se je ravno tisti čas selila z otroci k možu v Bahrain in na koncu sem jaz končala v Črni gori in dobila lekcijo kje je moja točka popizditisa, ker da se najprej ne moreš odločiti v kateri restavraciji v polni ulic restavracij bi jedel in ko končno izbereš restavracijo, se je treba pa odločiti kaj boš jedel … Ja, če se človek prehitro odloči kaj bo jedel za kosilo, si lahko zajebe življenje prav do večerje in naj počiva v miru tisto sadje, ki je bilo vrženo stran, ker je bilo prekislo, ali pretrdo, na koncu je pa itak bilo pregnilo. 

V glavnem, v zgornjem odstavku sem hotela samo povedati, da sem, v čast skorajšnjega odhoda na simbolično pomembno pot, po 6 urah zbiranja poguma in notranjega pogajanja same s sabo in ob obžalovanju, da so vremenarji za 3 ure zgrešili z napovedjo začetka popoldanskih vročinskih neviht, zunanje oprala in notranje očistila svojo kočijo. 

Bila je grozljiva izkušnja, ker iz površine avtomobila odstraniti stotine ptičjih drekov, mušjih smrti, nečesa, kar bi lahko bil čikgumi, ostankov zoglenele trave in nagnitega listja, delce asfalta in nekaj nagnusnega, kar še preiskujejo forenziki in klasičnega blata in ostankov nekih dreves, ki pomladi medijo, je stvar, ki me je pretresla do korenin, a me je notranje obogatila in sedaj ne čistim več avta do leta 2018. Razen, če ne bo to pogoj, da me spustijo čez tehnični. Ampak glede na to, da imam sedaj celo vse 4 gume polne približno enako in da sem končno osvojila kako se na bencinski pumpa gume in so gume tiste, ki so dosegle najboljše rezultate na testih in da imam skoraj nove, preklemano drage bremze, bi to ne smelo biti pogoj tudi, če mi tista lučka na ta petih vratih še vedno ne sveti.

Moram pa povedati, da sem med čiščenjem oz odkidavanjem iz prtljažnika našla eno  mamutovo okostje, zadosti drobtin za spohat eno piško in 86 cedejev. Ker me je že samo spomin na čiščenje avta ponovno izčrpal in ker že dve uri nisem pojedla nič stročjega fižola, se grem okrepčat, prehajamo namreč iz rumenega na vijolični sortni stročni program in imam občutek, da so to beljakovine, ki mi gredo direkt v gleženj, ki se medtem pripravlja na jutrišnjo vožnjo, ko grem pobrat svetovna irska popotnika in upam ne mednarodna terorista v Trst, kjer še dobro, da sta mi tik pred zdajci omenila, da:«Veš je Trst in ne Treviso …« Ja saj res, razlike je samo ene 150 km in kaj mi naredi biti ob 5h popoldne v Trevisu, ko bi me iz Trsta klicala, da kje sem parkirana in kjer se mi ni treba ustaviti v Ikei, ker sem bolj popolno stojalo za WC papir, kot tisto iz Ikeje, našla na amazonu in mi je pred parimi dnevi tudi že bilo dostavljeno iz Anglije in seveda na naslednji gorski vrh, ki še ni čisto definiran, ker teta so zapadli na idejo iz Krme na Triglav, kjer upam, da bom imela pravo glasanja in bom izglasovala kaj nižjega in manj obljudenega, ker me v nočni mori še preganja tista Velika planina na šmarno nedeljo izpred petih let, kjer si moral odmikat ljudi, da si videl kakšno kočo in kjer krave baje še leto po tem niso dajale mleka.

Ja, pa še zmiksat si grem tri presušene pomaranče preden izdihnejo in jih oplemeniti z sveže natrgano meto, če bom seveda zmogla svoje truplo prenesti dva štuka nižje … Po pravici povedano si ne upam, ker je spet prišlo do komunikacijskega šuma, kjer sem dobila prosto krajinsko avtorizacijo, da »opulim rododenrone« in jaz sem to interpretirala, da jih oskubim listja. 

Ups, to je bil zajeb … Kot tisto, kar sem v soboto naredila pet let prepozno, a zdaj je kar je in itak pravijo, da na koncu utegneš obžalovati stvari, ki jih nisi naredil. Ja no. Meni kaže, da bi lahko kakšno neumnost manj, a glede na to, da človeka ne srečujem, se bo že v času nevtraliziralo.

Zaz. Popolnoma nič je na razumem, a čutim kaj hoče povedat.