MED OD-MOROM (III. del)

Včasih je tako malo treba in vse stvari najdejo svoj smisel. 

Zadosti je npr, da si v pričakovanju, da bo pot krajša in manj strma, naložiš v ruzak še eno drvo, ker si misliš, da majkemi, da to pa še zmorem in potem lezeš v tisti hrib in nad tabo se odvija pospešena vremenska napoved, ki je dan prej pravila, da bodo šele popoldan plohe in si odprava reče, da do takrat bomo mi itak že nazaj dol in potem se poletje nenadoma ohladi, da ti je čisto kul, da za sabo poleg drva na ruzaku, vlečeš še še windstopper, termoflis, kapo, klobuk, rokavice, dežne hlače in pelerino in dva litra vode, ker sem v pričakovanju pospešenega izparevanja v lastnem soku pričakovala, da bom več trošila kot pa grozeče fasala z vrha, med tem, ko sem gledala pod noge, ker mi res ni treba popraviti pokvarka gležnja, ki se sam od sebe čisto lepo popravlja, če ga pustim na miru in si ga dodatno ne zvijam in ker nisem upala preveč gledat v dolino, ker je je bila tam spodaj moja izvedba Solz v dolini Šentflorjanski oz prekleto Blejsko jezero v vsej svoji podobi, kjer me vprašaji še vedno precej bolijo, a bom preživela, ker vem, da moram in drugače ne gre. Sem se pa tolažila z mislijo, da je vse skupaj dobra psihofizična priprava za na traparijo, na katero sva se prijavili s Smučarko in bova v čast na Petra Prelca, šli naslednji mesec lesti v Planico, na velikanko seveda. Upam, da bova imeli mišičast razgled na tiste, ki naju bodo prehitevali.

In zato lazim v griče, ker če lazim gor, sopem in švicam, potem lahko mislim samo še na razgled, ki me čaka na vrhu in klanjam se ti Stol, kljub temu, da me je na vrhu skoraj odpihnilo, si bil vreden vsake kaplje znoja, tega, da nas je tretji član odprave vmes poslal v tri krasne in če mu strah pred višino ne bi dal, da bi upal iti dol, bi nas verjetno zapustil in tega, da sem morala resno razmisliti o svojih vprašajih in se mi je med potjo marsikaj prikazalo. A tudi zaradi dvojezičnega DE LUX WCja, na najvišji točki Avstrijskoslovenke, je bilo matranja vredno.

In zato, ker sem se naučila, da imam tudi jaz svojo škatlico, tudi če sem mislila, da je moj duh odprte sorte in noter v škatlico trpam ljudi in si o njih ustvarjam mnenja in da stvari izgledajo drugače, če škatlo obrnem narobe in jo z drugačnega zornega kota pogledam. Zdaj mi je jasno, da življenje je niz bumerangov in da se vrne to, kar mečeš v veter in da zato meni ni treba pošiljat gnilih jajc v kuverti in mogoče sem dozorela za en dvig glave, za obrat na peti in odhod brez, da bi kam šla.

Veliko mi pomeni tisto sporočilo o demoklejevem meču, kot lahkem poletnem branju, ki mi je bilo tam nekje iz Dalmacije poslano v noči, ko sem jaz precej slabo spala, ko sem mislila, da bom zaspala, ker vstajanje ob 3:30, se mi je preverjeno, že zgodilo z uro zamude in sem tako enkrat zaspala eno in edino priložnost, da grem službeno  na sindikalni izlet v Bosno, ko mi ne bi bilo treba zraven vleči kakšnih tečnih strank, ki se jim Bosna še vedno zdi vojno območje in le čevepčiče lahko prebavljajo v miru.

In Prestolonaslednik je našel moj nosilec za Garmin, v mojem avtu, ki sem ga jaz tri mesece neuspešno iskala med drugim tudi v mojem avtu in potem obupala in za 19,99 dolarja naročila novega in našel ga je tako, da je moj avto samo preparkiral. Ne bi o tem, da sem ga jaz v nedeljo temeljito očistila od zunaj in od znotraj in me nosilec ni našel in notranje sem čistila celo s sesalcem.

To jemljem za znak iz nebes, da upanje je in še en teden se bom upam uspešno skrivala pred svetom in potem se lotim znova.  Mislim, da se že šest dni nisem popolnoma osmešila in me nihče ni spravil na obrate in potem si moram poceliti notranje rane, ki mi jih je zadalo kopanje kompirja. Do takrat si moram za zapisat, da si moram jutri spakirat jajca in črno moko in kopalke in kremo za sončenje.

Trenutno ima res občutek, da sem kotaleči se kamen. Ne bi o tem, da sem enega nabasala danes in je šla optika k vragu. Res sem mojster za zadevanje tega, česar ni treba, tudi modrice na kolenih to potrjujejo, dodatno sem se včeraj vrezala v prst.