RINGLŠPIL

Oz to je dejansko bil mesec maj, ki mi je en tak mesec, ki ga je dobro uživati po malem, z občutkom in tako, da se ti vse pore prepojijo z vonjem po divje rastoči travi in po cvetenju na tisoč in en način in s petstotimi barvami in ko so dnevi dovolj topli, da niti zvečer ni hladno. 

No, letos je prišel, se zgodil in minil še preden sem trenila z očesom in tako, da je kot, da bi bila v lunaparku, privezana na sedež najhitrejšega ringšpila in mi nad glavo visi tabla z napisom: »Drži se dobro, ker gremo od začetka do konca na poln gas, brez vstavljanja in padali bomo v prosto.« 

Dobro je to, da vmes nisem bruhala. Če vzamem ven eno večerjo, ko sem bila lačna kot volk in me je v eni nemški oštariji zagrabilo, da bi jedla solato s kumaricami, paradižnikom, neko posebno gumasto salamo in tenstanim krompirjem, kjer si je moj sestradan želodec predstavljal solato v razporeditvi, da gro količine gre na paradižnik in kumarice, mini pa na koščke salame. No, ko sem bila postrežena, je bilo kontra. Gro krožnika je zasedla na trakce narezana salama, mini so bili koščki mini kumarice in mini paradižnika, ki sem jih našla šele potem, ko sem prekidala ves kup salame. Itak, da sem vse pojedla, ker sem bila res lačna in seveda je bilo vse čez in čez potreseno z narezano čebulo. Špica, tista noč res ni bila mirna, v želodcu sem imela tornado in iz ust sem spuščala duhove, ki so skoraj umorili vse ostale strahove, ki so mi hodili v sanje in tudi zeleno barvo za zavesah.

Kot kratek povzetek postaj, na katerih mi je ringlšpil ustavljal, da sem občasno zmetala v zrak vse kar se mi je balastno nabiralo v možganih, naj bo prvomajska ugotovitev, da zdaj razumem Humarja, ko je rekel, da ga je gora včasih zavrnila in potem ni rinil dalje. Tudi mene je naša visoka Kojca, ki meri 1333 metrov nad morjem in na katero sem se tradicionalno hotela povzpeti na dan prvega maja, da stestiram novo protidežno opravo, ki mi utegne zelo prav priti poleti, ko bom lezla nekam še bolj bogu za hrbtom. Ponosno sem štartala v rano jutro in bila na pol poti, od znotraj prekuhana toliko kot sem bila od zunaj mokra, kar potrjuje, da oprema je odlična in zadržuje vodo na tisti strani, kjer voda nastane. Na zloveščem mestu, kjer se je steza začela dvigati z nesorazmernim naklonom, po katerem se je dol plazila luža, sem obupala, si zamrmrala Lorealovo mantro, ker se cenim in cenim tudi svoje poceljene gležnje in sem odpujsala nazaj domov, kamor sem prišla premražena, kot da bi se vrnila iz Severne Triglavske stene in to glih prav za govejo župco opoldan. Medtem, ko sem srebala sem razmišljal, da kako fino je, če prvomajski pohod propade ravno na nedeljo opoldan in da je včasih pot namen, tudi če vrh ostane neosvojen.

Potem sem zvečer ugotovila, da simulirati 50 papirnatih vrtnih palčkov je nekaj takega, pri čemer se človek utrudi, ker striženje, lepljenje in protidežno embaliranje traja veliko več časa kot, če to delaš za nekoga, ki dopolni 25 let. Sem pa naštudirala koncept pritrjevanja zgoljufanih vrtnih palčkov v zemljo, ki na žalost pomeni letos nič klobas in krvavic, ker sem jaz porabila vse lesene šinkalce. A to pade v kategorijo neprecenljivo, ker kolegu, ki je srečal Abrahama, se lahko zahvalim za svojo desetletno kariero Miklavževega palčka in mislim, da sem letos tudi napredovala v palčka za otroke nad 40 letom starosti. Niti ne bi podrobno o tem, kako se ti otroci lotijo postavljati več kot 50m visok mlaj, koliko lahko pri tem spijejo in koliko palačink pojejo, kako lahko pri tem zebe, da je treba v maju greti ob kuhanem vinu in koliko lahko naenkrat popoka balonov zaradi trave. Konec dober vse dobro in vsi smo že živi in zdravi, zdaj pa vsaj vem, da ponočevanje do 4h zjutraj pušča trajne posledice na moji delovni učinkovitosti.

Seveda je sledil Berlin, kjer sem dala vse od sebe, da sem bila stevardesa na štantu na sejmu, kjer sem imela občutek, da je ženski wc samo moj in še od enih 3 drugih žensk in kjer končno se lahko pohvalim z optimalno izbiro obutve, ker za čas biti v istih šulnih s peto po 12 ur na dan, vsi Deichmann modeli po 19,99 Eur, ki si jih kupujem v stilu, ker niso dragi, si lahko kupim še en par, padejo iz konkurence, ker običajno se tisti niso bili dragi, čisto sprevrže, ko poračunam, da me obžulijo in obtišijo za vsaj 50 Eur in koliko dam za antižulj obliže in koliko tisti zlomk prične smrdeti po parih mesecih nošnje in ko se končno čevelj in moje stopalo sporazumeta in eden odneha, je pa res to, da imam vedno tisti nebeški občutek lahkotnega lebdenja, ko pridem domov in si jih končno dam dol in se lahko sezujem brez, da bi me skrbelo koliko žrtev bom zaplinila okoli sebe.

Letos sem vsaj vnaprej vedela, da bodo okoliščine v Berlinu take, da moram jezik držat čim bolj za zobmi, se imeti v sumu, ko bi mi hotelo kaj necenzuirano pasti iz glave in moram biti obuta tako, da lahko lastnonožno po koncu uradnih ur na štantu, tudi zdrgnem bela tla, ker ne vem kateri mojster si lahko zamisli imeti brezmadežna bela tla, definitivno je en tak, ki ne ve kaj pomeni pomivati po tleh in živi z glavo nekje v oblakih. To slednje je potrdil tudi kolega Kolesar, s katerim sva bila nesrečna izžrebanca za cel sejem in za tehnično odpiranje in zapiranje štanta in ki je moji prostor drsalni tehniki vsak večer sledil s sesalcem, kar pomeni, da ga je žena zelo dobro vzgojila. Sem si pa izborila en prost večer, kjer sem šla na Aleksandrov plac gledat kako se večeri in kako lepa zna biti polna luna na kristalno jasnem nebu, ki ga tekom dneva nisem videla. In bilo je tako toplo kot, da bi bili julija in zdaj tudi vem kako izgleda, ko je ura deset zvečer in si na podzemni za domov in podzemna zavije v garažo ti pa še kar sediš gor in mogoče je bilo to znamenje z neba, da naj zaprmej nekam z mrtve točke zmaknem to svoje nemško besedišče, sploh ko mi je šef na večerji naslednji dan ob kozarcu vina povedal, da me bo moral oceniti kako napredujem in sem priznala, da ne napredujem in da je samo naša tršica tako prijazna, da laže zame. Sem pa tisti večer jedla najbolj drago večerjo v svojem življenju in zdaj sem pomirjena, ker če smo pri ponočevanju, zelo veliko mlajši sodelavci zdržijo še manj kot jaz, se je pa mali šef mojstrsko izognil opazkam, ko je zbrani družbi rekel, da gremo v lajf, ko smo v bisvtu šli vsak v svoj brlog spat, ker potem je sledil še en dolg dan in zdaj tudi vem, da v določeni situaciji se je bolje delat, da zaspiš, se pokrit z rjuho čez glavo in namerno spregledat vsa tista sporočila na telefonu, ker presneto, da moram reči, da sem se kaj pa tudi naučila in da mi res ni treba še dodatno zakomplicirat lajfa z ...  

Zdaj tudi vem, da do preklica ne jem več kitajskih mlečnih karamel, tudi če so najboljše, tudi če se imenujejo beli zajec in so narejene iz najboljšega kitajskega mleka in jih lahko poješ kar s tisto, seveda čisto ekološko in naravno plastiko okoli bombona in se ti potem nalimajo na vse plombe v ustih in izgledajo tvoji zobje res beli. Bolj ko smo se jih poskušali znebiti in jih podtikat tehničnemu osebju sejmišča, bolj so nam sledile in šele ko smo prišli domov in so bile karamele dva dni za nami tudi tam, sem se spomnila, da bi jih lahko ponudili predsedniku državnega zbora, kjer po pravici povem, da sem ga skoraj zgrešila, ker ne sledim več kadrovskih premikom domače politične scene. Pa to, da je zadnji dan čebelar povabil na pir, ker smo imeli letalo pozno in dal nalog, da gremo vsi do Bradenburških vrat, kjer se je orto vlilo in nad edinim nadstreškom, kjer smo vedrili, je pisalo Kempinski in potem smo ga vsi gledali s pogledom lačnega bernskega planšarja, da če nam bo tu pir plačal ... Seveda ga ni.

Vmes sem posadila  svoj vrt in je tudi ozelenel in ohrovt je bil očitno tako dober, da so ga takoj uši požrle. Posadili smo tudi krompir, brez da bi rabili modre čelade, ki bi mirile usklajevanje koliko vrst ga bomo in kako točno se po njivi vleče ravne črte in koliko globoko ga je treba zakopat, da ni ne preveč in ne premalo. Omislila sem si tudi novo Hondo, ki odlično potegne v klanec, je bencinar, je popolnoma prijazna naravi in zraven sem dobila vso potrebno varnostno opremo, kar pomeni, da imam hit zadnje mode, kar je čisto moj vezir, ki ga bom nosila tudi za v službo. Z investicijo sem  izpodbila Prestolonaslednikovo trmarjenje in nakupno analizo, ko je izbiral samo take, ki so kot, da imamo ročno za pokositi par hektarjev in  da je zato treba kupiti eno tako, ki je ful profesionalna, ful draga in je tako težka, da je niti on ni mogel dvigniti, kaj šele, da bi se z njo rokoval po kakšni visoki travi.  Velika majska osebna zmaga je tudi to, da sem zmogla toliko notranje moči, da sem počistila pesjak tako temeljito, da se Modri drikač dva dni ni upal iz ute in pomila sem vsa okna, ki so cel dan celo izgledala pomita, potem se je pa itak začel vesoljni potop in od takrat naprej oken ne uporabljam več in odpiram samo še marelo.

Veliki finale je bilo zaključno majsko popotovanje, ko se je spet malo pokazalo, da ima moja karma neke čudne prebavne motnje, potem ko na parkirišču pustim svoj avto, z novimi najboljšimi in svinjsko dragimi bremzami in točno takimi gumami, od katerih je bila desna kar naenkrat čisto sama od sebe čudežno prazna in potem presed v službeno vozilo in v pričakovanju 9 ur, se nam zgodijo  vsi možni cestni zastoji od Karavank in vse do Francije, kjer nas je malo pred Munchnom zdelala še toča in zdaj vem kako izgleda, če si na prehitevalnem pasu avtoceste in ti po avtu tolčejo orehi in to se je zgodilo samo par minut potem, ko je Armstrong po radiu pel, da kako je lep je ta svet. 

No, pa smo čisto nov službeni avto vrnili kot, da smo nazaj iz Soške fronte. Zdaj vemo, koliko hitrosti počena šipa še prenese, vemo tudi, da  2,0 avto pri povprečni hitrosti pod 50kmh ne pokuri veliko in da smo dober tim, ker se v 14 urah biti skupaj na 1,5m2 prostora, nismo ne skregali in tudi ne stepli. Je pa fajn občutek vedeti, da je vsaj en človek na svetu, ki mu ni bilo vseeno, kaj se z nami dogaja in če smo dobro. Pa tisto francosko pivo, s katerim nas je pričakal guru magnetike, po tistem, ko sem mu jaz pozabila povedat, da hrane v hotelu ne bo, ker je kuhinja ob nedeljah zvečer zaprta in je za večerjo jedel preste, za desert pa čakal prihod nas borcev z neurji in stoječim prometom.

No, pa je šel maj in zdaj je kar je.