PO PETKU



Zagotovo nisem človek za slovesa in zato sem zelo vesela, da sem preskočila petek, ko je Košarkar imel svoj zadnji dan za našo mizo in zvečer ga je pot že odnesla tja daleč, v mrzlo in mrzlo Estonijo, a tam je njegova ljubezen doma. Najraje bi se naredila, da me ni in na hitro in čim bolj kot, da me nič ne gane, a me je tisti zadnji je stisk roke, hitro slovo in srečno, v četrtek pozno popoldan, zadel ta mehko meso in sem morala pogledat stran, ker so se mi solze nabrale v očeh. Nekako smo se zelo dobro navadili na sobivanje v našem sivem in prepišnem kvartirju. Poliglotka in jaz, kot sivi eminenci, ki npr sta morali mlečnozobima Košarkarju in Kolesarju razlagati, kaj je to skupina A-HA in kako je bilo biti najstnik v 80ih, ko sta se onadva šele rodila, Košarkarja poučevati o vseh prednostih v vitaminski zasnovi zelenjave, ki jo je jedel samo, ko je bila že sprocesirana v mesu in definitivno sta zmagala s svojimi po-zajtrki, malicami, v odločanju kaj in kje bosta jedla kosilo, post-kosilnimi malicami in analitičnem pristopu pri poizvedovanju pri strežnem osebju menze, če določena jed vsebuje smetano ali ne. 

Je pa zdaj potrjeno, da je tudi korenček, če je v pravi obliki.


Nekega lepega dopoldneva sta tako ubrano mlela na nasprotni strani mize, da sem Poliglotki rekla, da mi imamo tudi Google stil pisarne, kjer zaposlenim za relaksacijo in sprostitev spuščajo zvoke šumenja morja, bistrih potočkov, ki žuborijo čez skale in zvoke ptičjega petja. No, midve sva imela zvok dveh hrčkov, ki sta pridno mlela svoje prigrizke, ki so bili do popolnosti uravnoteženo načrtovani. Enkrat smo ugotovili, da če bi slučajno kdaj prišlo do jedrske katastrofe, od zaloge hrane v njuni omari, pisarna zagotovo preživi teden dni. Zmaga tudi to, da Košarkar že dve leti ni vračal kartic, ki jih obiskovalcem obešamo okoli vratu, da jih v proizvodnji ne izgubimo in sedaj, ko je pospravljal omare, je skoraj pretental Davida Copperfielda, da bi jih nesel v recepcijo skupaj s svojimi … Že sama faca Davida Copperfielda, ko je zagleda tisti kup, je bila da je še njegova bela, zihr pregrešno draga in do popolnosti šmeksi srajca , malo navzdol privihala svoj ovratnik. 

Jutri ne bo isto in kot me je včasih razkuril s tistim svojim umirjenim in diplomatskim pristopom, ko sem rabila povratno reakcijo, ki bi podobno znorela in se razkurila, točno toliko bo manjkal in presneto, da škoda, da odhajajo taki, s katerim je bilo res veselje delat, modeli, ki so pa težki kot svinec, se pa nikamor ne zmaknejo. Pa definitivno bodo manjkali tisti prebliski v času, ko nama je kdo simultano pral možgane in sva se samo spogledala zavila z očmi in potem poskušala požreti dol smeh, ker seveda ni nikoli ratalo. Saj Kolesar bo še in ima res dober smisel za humor in kako potegniti vsaj malo smeha iz vesoljnega potopa, a tisti kot bo prazen in koga bo zdaj Marketingarca še lahko zalotila, kako dela selfije med telekonferenco, kjer bognedaj, da nas kdaj kdo posname, ko ti na drugi strani linije nasprotna stran stresa svoje glasbene želje in vso modrost njihovega dela sveta, ti jih pa na drugi strani z obrazno mimiko in kretnjami, pošiljaš virtualno v tri krasne.

In ja, Košarkar je star toliko kot naš Prestolonaslednik, ki je ta teden, po skoraj 10 letih odlaganja tistega što se mora nije težko in na veliko veselje Gospe Matere, končno diplomiral. Če poračunamo sedaj trud, ki ga je vložil v tisto diplomo in zadnji izpit v zadnje pol leta in ob delu, bi če bi se ta ista intenziteta preslikala v čas, ko ni imel čas študirati v času rednega študija in zato ni utegnil opraviti prav veliko izpitov, bi v petek lahko zagovarjal doktorat. Sicer mu pa častni naziv doktor jezičnih znanosti itak tudi brez tega pripada.

Moj petek, ki je bil dan na svobodi, sem preživela v mestu svoje rane mladosti. Kava, balkon z razgledom na staro Gorico in Kostanjevico in klepet, so nekaj, kar privežejo dušo, da spet ve kam iti. Je pa zanimivo to, da še nikoli ni bilo tako komplicirano, v juniju, v Novi Gorici dobiti kilo dobrih češenj. Sicer so bile res švoh, a sem jim pojedla skupaj z vsemi črvi. Se je čisto dalo, le gledat nisem smela kaj jem. Se pa končno začenja sezona morske solate in letos imam ravno prav gosto, baje. Tudi to sem ugotovila, da te včasih lahko pozno ponoči zadene satelit in ugotoviš, da nekih rastlin, saj niti ne vem več, če so res plevel, ne bom mogla izkoreniniti iz sebe, ker tudi jaz očitno v njih rastem prav tako invazivno, le da ne vem zakaj in čemu. 

 Ampak, saj še toliko drugih stvari tudi ne vem. Bo že.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več