DA NE POZABIM

 

Tole kar se bo zdaj zapisalo, ima namen biti opomnik, da me udari natanko v sredino čela, ali pa špikne v rit, za tiste dneve, ko se izvlečem ven iz temnih in prašnih kotov moje jame, potem kot kup sesirjene nesreče sedim tam tisto mojo vlažno in prašno jamo tako, da čutim vsako kapljo vlage posebej, kako mi kapne za vrat in imam žulj na levi nogi in mozolj na nosu in fleke od premočnega sonca po frisu, kar se mimogrede je letos že zgodilo vsaj enkrat in tulim v luno, ker ni zvezd in ko jamram, da zaradi gozda ne vidim dreves in kako sem čisto sama ostala na svetu, potem ko sem povzročila vesoljni potop, kjer sem seveda, kot je že zgodba mojega življenje, prišla v kombinaciji, da je me bilo preveč, ko je bilo prostora samo za premalo in sem zamudila vkrcanje na Noetovo barko, kjer je bil žur.

Opomnik št. 1: Sem že čisto pozabila kako izgleda, ko dejansko se z nekom pogovarjaš precej na razdaljo, ampak to definitivno precej na razdaljo in v komunikaciji ni trobesednih povedi, od katerih je pol vremenske napovedi in te sprovocira do tam, da dejansko začutiš kako se ti naježi koža. Ne vem kaj je bilo to in kako se je zgodilo a bilo je neke močne barve in je bilo slano, se pravi dobro slano in predvsem je bilo zabavno in je bilo kot mortadela na kruhu. No, če smo že pri kruhu. Sinoči sem ga pekla in glej ga zlomka, sem v ključni fazi doziranja obveznih sestavim nekam mentalno zabluzila in čisto sem pozabila noter dati sol in olivno olje. Zdaj bom vsaj en teden na prisilnem zajtrkovanju plevkega kruha in zato si bom morala zraven dozirat več čemažovega namaza, ki mimogrede zna biti kar opazen parfum za v službo, kot neke vrste Kenzo Fleur, ki ga vedno hodim vohat v duty freeju, ko kej na letališču zabijam čas, a ga nikoli ne kupim, ker se mi zdi potratno veliko denarja za nekaj kaplji nečesa, kar bi na meni definitivno dišalo manj časa kot npr čemaž, ali pa tržaška omaka, a pri tej se vsaj ob času kosila, uvidevno imam na sumu in držim nazaj.

Opomnik št. 2: Dejstvo je, da bom vedno stala za tem, da kdor dela greši in se zmoti in po domače kaj zajebe, čeprav je zafrkniti bolj kultivirana beseda, kot je npr kultiviramo imeti oz pridelati si krompir. Če smo pri krompirju, prehajamo v sezono kolodaskega hrošča in bo to računalniška igrica, ki jo bomo družno igrali ob popoldnevih in na koncu zmaga tisti, ki jih bo tedensko uparil največ. Za informacijo, za enkrat mi gre bolje pobiranje hroščev, kot npr bowlam. No v glavnem, ta teden sem ga kapitalno polomila v neki delovni situaciji, ko je povedano manj več. No jaz sem naredila ravno obratno in nehote in nevede sem povedala vse in to me je zadelo šele pozno zvečer, ko sem se od dneva izmučena sestrelila na kavč in hotela zaspati. Ko te nenadoma zadene dejavu in presneto, da ne vem od kje to pride, a pride in to se mi večkrat zgodi, da na najbolj čudnih mestih doživim razsvetljenje, a tokrat je bilo to definitivno zelo slab izbor uspavanke, a spanec je le prišel, ko sem ugotovila, da kaj čem prikrivati, se vleči ven in se delati, da se ni zgodilo. Naslednji dan sem vstala zgodaj, si šla v rano jutro izteči svoje dvome, strahove in pomisleke in še enkrat premisliti strategijo priznanja in to, da bom šla v pekel je bila prva stvar, ki sem jo tistega jutra priznala mlademu šefu in še vsem, s katerimi mešamo isto pašto. Temu je potem sledil res nepričakovan preobrat, ki me tako nekaj, da niti ne zna opisati, a tisto mi je seglo nekam zelo globoko. Nekako zdaj verjamem, da vitezi, ne vem sicer kakšnega reda so a še obstajajo in da definitivno cel svet ne gre v smeri »Potisni me, da bom padu« in scena je bila točno taka, da nekdo s katerim mešava isti šmorn ni čisto nič rekel, se tudi ni oglasil, kar po navadi naredi, le ko je bilo vsega konec izveš, da te je izvlekel iz šmorna, potem še pred vsemi pokleknil pred tabo, ti izročil šopek ta velikih poljskih marjetic in rekel oz napisal: »Madam, z vami bi šel tudi do pekla … «.  Mislim, da se mi še zdaj malo kolca. Če bi lahko Berlin zavrtela nazaj, potem bi ga takoj in zna biti, da bi bilo to hoja po tanki liniji, ker tam (žal) zida več ni in presneto, da nisem vedela, da tudi taki smeškoti obstajajo.

In potem je bil petek, ko dejansko je bila prva tekma na EU nogometnem prvenstvu, v resnici med SLO in Francijo in ki se v resnici še ni končala, ker je rezultat 1:1. Zdaj bomo pol leta vili roke in prosili nebo za ugodne magnetne tokove. Pa še ja, včasih kje ujamem kakšno misel, ki jo zapiše kdo iz svoje perspektive, kako naj bi svet in vse kar se v njem dogaja, dogajal in ki me čisto presune. Ja, ima prav in bil je skrajni čas, da pokopljem svoje mrtve in živim dalje. Malo je bilo treba, le papir, kuverta in znamka.