NE ŠE ČISTO V 16ki

Z zapisanim nisem še čisto v 16ki, ker hočem biti temeljita. Drugače pa sem že globoko zabredla, da slučajno ne bi bilo kakšne pomote in bi kdo mislil, da sem obtičala v vmesnem prostoru in čakam, da se bo začelo.  

O ja, začelo se je na polno in po tem, kako je Velikoroki zadnja dva tedna zelo prijazen z mano in subtilno zaznava in javno hvali vse moje subtilno paranormalne zaznave, kjer moram priznati, da eno sem res imela tako, da sem malo spravila ob sapo njega in še nekoga, ki res zna veliko, sklepam, da nekaj naklepa in ta naklep se zna rezultirati v novih izzivih, oz novi pošiljki cenjenih strank, ki naj bi jih moja malenkost prevzela, ker so itak samo malenkost in take malenkosti, po njegovem, opravim z levo roko. Ne razumem pa, zakaj ga potem tako moti, če v takih primerih potem v službo hodim samo še tako, da zjutraj vstajam na levo nogo in to potem občuti v moji pisni, besedni in nebesedni komunikaciji. Nič, v tem primeru mi ostane samo to, da počakam in vidim kako se bodo spletke razvijale, medtem pa dodelujem svojo strategijo kontra napada. Solze se fenomenalno dobro obnesejo in v sili razmer se bom razjokala kot monsunski dež nekje v Indoneziji, v obupu vila roke in se sklicevala na svojo švohotno pojavo, ki ne zmore in prosi, da ne bi ... 

Mi je pa v veliko osebno zadoščenje, da je sedaj že moj drugi mladi kolega, ki je bil ambiciozen kot se za mladega kravatarja spodobi in zagnan in poln energije, obupal in dal odpoved že nad četrtinsko manjšim paketom izzivov kot sta ga v začetku Dajajlama in Velikoroko meni naprtila in potem za občasne velike poke v mojem potrpljenju krivila, ah veš so verjetno tisti dnevi in oh, ženske in ti hormoni. Hm. Zdaj pa tako, ali je vse skupaj res en gost in limast drek (žal včasih ni mogoče najti lepše besede in je treba reči dreku drek), ali pa so moški res poženščili in so jim jajca upadla.

Ok, sem že zašla pregloboko v 2016 in po dogovoru same s sabo, do jutri o službi ne razmišljam. Sploh po tem, ko je za mano podaljšan in sproščujoč konec tedna, ko sem se intenzivno posvečala svetovnemu prvenstvu v poletih in mi je Peter Prevc jemal dih. Fantina je car in klanjam se … 

Seveda sem se lahko res podrobno posvetila študiji njegove letalne tehnike, ker sem določene tehnike kot je npr poza iz njegovega odriva iz mize, kako nizko je med letom njegova glava prišla še nižje od smuči in dejstvo, da če letiš predaleč, potem telemark ni več možen in če se ti veter, razdalja in višina poklopita, je na koncu lahko tudi telemark popoln, uporabila tudi sama v praksi, ker ko npr te v četrtek zagrabi orto inenzivna trebušna viroza, v kateri ti pobere ves apetit in res intenzivno in dobesedno non stop utekočinjeno serješ, ni šans, da se v petek premakneš dlje kot 1,5 mestra stran od domačega wcja. In ko med ležanjem in poskusi res ne-obremenjevanjem črevesja s premikanjem, itak gledaš prenos poletov, ti oponašanje Petrove tehnika odriva z mize, res ful pomaga dobiti noter dragocene sekunde, ki imajo v primeru zamude (žal preverjeno) dramatične posledice, pri tem, ko svoje telo poskušaš čim bolj agilno, a čim manj črevesje obremenjujoče, v naglici vreči s kavča in se v zlati orel tehniki pognati do wc-ja z glavo naprej in ti noge sledijo tako kot smuči na položaj »V«. Pri zavzetju pozicije leta nad straniščno školjko, glava itak sama od sebe pade pod namišljene smuči, ker če prvič še ne, ta 18ič zagotovo in ko je še ena uspešno preprečena katastrofa tam noter, kjer mora biti in veš, da bo vsaj naslednjih 10 min zatišje, v telemark poziciji in lahen kot orlovo peresce posežeš po toaletnem papirju in z njim mahaš navijačem kot z zastavo … in če slučajno ni telemarka, res ni panike, ker je potem še vsaj en cel dan, ko tehniko lahko piliš in šibke dele tehnike ponavljaš ponavljaš in ponavljaš, vse dokler iz sebe ne izločiš stvari, ki si jih pojedel tam nekje v letu 1984. Bilo je nepozabno in upam, da je mimo. Sklepam, da je, ker apetit je danes nazaj. 

Nič, presneto. Hotela sem napisati še par stvari o 15ki pa sem končala na wcju. Ne ostane mi drugega kot, da naslednjič nadaljujem tu, kjer bom danes končala …

Ma če sem že falila prvoten namen tega zapisa, bom tu dodala še to, da če sem bila v 15ki deležna komentarjev, da itak moram vedno imeti zadnjo besedo in itak moram na koncu vedno nekaj dodati in ne morem oditi ne, da bi še zadnjič nekaj povedala. Tokrat ne bom in danes je gre v zgodovino kot prvi dan, ko sem mislila, da bom, a sem se na koncu premislila in ne bom. Majkemi, da ne bom. Če je to bila moja edina in zadnja priložnosti, da bi postala taka kot bi morala po vseh standardih biti, pa naj ta vlak odpelje in jaz ne bom na njem, ker res ne čutim, da bi rada šla gor. In če ne čutim zdaj, tudi na osmi postaji verjetno ne bo nič drugače in nočem se videti kako bom iskala, kjer se odpre zasilni izhod. Če imam že zdaj občutek, da me morem dihati, potem tudi za še kakšno besedo več ni zadosti zraka. 

Pika.