NE ŠE ČISTO V 16ki 2ič

Saj vem, da živim v preteklosti, a odločila sem se, da to bom pa še napisala, ker pišem že, sem hotela napisati zadnja dva tedna, potem pa zdaj ugotovim, da na koledarju piše 24. Januar. Presneto, ne vem kam je odneslo najbolj post-depresiven mesec leta in še zebe me ne za povprečno -7°C.

Ampak vseeno, kaj je tisto zadnje, ki mi je ostalo od 15ke in bo še končalo tu noter v besedah?

Definitivno vzpon na Kobariški Stol, ker pred tem sledilo pol leta poskusov, slabega vremena ravno tisti vikend, ko je bil v planu ali pa enostavne in klasične lenobe. Sploh, če je konec decembra in termometer kaže pozno pomlad in je zunaj tisoč sonc in potem, ko v potu lastnega čela in z zgrizenimi koleni sediš na vrhu in piješ čaj iz tiste termovke, ki je bila zgodnje poletno Korejsko Starbucks darilo, te samo od sebe potegne še malo dlje do Muzca. Tam nekje vmes se zaveš, da je mogoče že ura malo pozna, ker kljub pozno pomladnim temperaturam, so ure dneva še vedno decembrsko krajše, a si misliš bom pa bolj hitro stopila in glej ga zlomka, tudi če je termovka bila Korejsko darilo, vseeno ne drži več kot dva deci in pol in žeja je žeja in baterija mobitela simpatično prazna in vmes je bilo malo osojno ledenega z naklonom, kjer vem, da moja gravitacija še na ravnem zna biti jako problematična … 

Med potjo dol sem se pridušala, da ne bom več jamrala, jadikovala in bentila, da ne bom več sodila, delila naukov in pametovala, če le najdem svoj avto, ker glej ga zlomka, po sestopu z druge strani kot sem v goro vstopila, je nekdo zmaknil moj avto. V šest uri hoje, je moja rit seveda brez pritoževanja naredila še dva dodatna kilometra nazaj proti gor, ker sem bila prepričana, da mogoče sem parkirala bolj gor in ko sem prišla tako visoko, da se je moj spomin spomnil, da tam sem definitivno že peš hodila, sem šele ugotovila kako ga pogrešam in kako za zlomka, mi je nekdo nekje sredi ničesar, lahko sunil avto. V glavi sem pletla scenarij, da kaj naj naredim in kako lahko iz sredi ničesar prištopam, do najbližje policijske postaje in od tam telegrafiram na svoj planet, da pošljejo pome vesoljsko plovilo. 

Vesoljsko plovilo zato, ker nedavno nazaj sem si omislila nakup neke hude jakne preko spleta, seveda iz Kitajske. No tisto, kar sem dobila je smrdelo po nafti, je bilo zbasano v eno a4 kuverto in ko sem tisto oprala in speglala, ni bilo po kroju in barvi ravno tako kot na sliki, je pa dovolj dobro za nositi v službo, za kazen, ko bom naslednjič spet padla na kakšen hud kroj in potem me zadnjič eden od sodelavcev vpraša, če sem tisto kupila iz kataloga Zvezdnih stez in jaz, da in da imam svojo vesoljsko plovilo parkirano tam kjer ponavadi parkiram, pred Košarkašicino garažo…

Skratka, ko sem v svojem paničnem prepričanju sredi ničesar objokovala svoj avto in mi je bilo res žal, da ga nisem še zadnjič oprala, ker če bi vedela, da se bova na tako grd način ločila, bi gotovo ga in glej za zlomka, ko je upanje umiralo skupaj z ugašanjem sonca, ga zagledam za ovinkom, kjer definitivno nisem mislila, da sem ga pustila. Moje veselje je bilo nepopisno in seveda se potem nisem držala nobenega od tistih dobrih sklepov, da ne bom več jamrala, jadikovala in bentila, da ne bom več sodila, delila naukov in pametovala, če le najdem svoj avto, sem pa držala besedo in čez par dni avto oprala. Ne moreš verjeti, ko sem dol skidala vso tisto svinjarijo, je bil spodaj kovinsko srebrn, kot ta prava vesoljska ladja.

Potem je tu še piškotarski navdih, kateremu sem podlegla in ki je bil vzet kot provokacija, da so moji medenjaki sicer dobri, a moraš imeti res dobro zobno protetiko, ker če ne se jih za ni lotili brez nečesa redko tekočega, kamor jih lahko pomakaš. Naredila sem internetno analizo obetajočih receptov za mehke medenjake, priznanih domačih mojstric peke in seveda najdem enega, ki je imel noter sestavine, ki jih razumem, če sem odmislila neke sirupe in ekstrakt limonine trave in ko recept sprintam, je spodaj pozvonilo na vratih. Čez par minut, pridejo gor gospod oče, držeč v rokah krožnik sveže pečenih piškotov, zavitih v celofan s pentljico na vrhu … in ostala sem brez besed, tako dobrega recepta pa še ne, samo sprintaš in ekola jih. 

O ja, po tem receptu bom definitivno še pekla. In ko sem že bila v formi in ker je korenje zdravo, zakaj ne bi za Silvestra padli eni korenčkovi piškoti in zdaj vem koliko moraš biti v formi, da lastnoročno prepričaš pol kilograma naribanega korenja, da se spoprime z eno kilo ostre moke in kolikokrat je treba z vilico potapkati polkrog, da marmelada ne pobegne iz piškota med prisilnim staranjem v pečici.

 

Ampak zdaj vem, da znam, če hočem in majkemi, da mojim medenjakom ne bo nihče oporekal. Ti s korenjem bodo pa ponovno uprizorjeni, ko bom Košarkaša, ki je znan ljubitelj sladkarij, a neljubitelj zelenjave, vrgla na finto za prvi april ...