ADVENT KALENDAR #2

Ja no, tole je ostalo nič zapisano na papir in zgolj na čakanju v moji glavi, ker nekako me je čas prehitel in se je koledar odvrtel prehitro in v zelo dobrem tednu oddiha med Božičem in Novim letom, mi je času kar nekam ušel med prsti. 

V bajti so se dogajale selitve narodov, Prestolonaslednik je spravljal šaro iz dveh (kakor se je zdelo pred pričetkom preseljevanja) majhnih sob, a po količini stvari, ki so se našle v tistih dveh sobah in eni na pol prazni, človek ne more verjeti, kjer so lahko bile. Na predpredbožični dan sem se tako s težavo prebila do svoje rezidence, na predbožični dan je bilo zaključeno malanje sten in rezidenca je izgledala kot Hirošima dan po … Na Božični večer smo čistili kot zmešani in v zmešnjavi skoraj založili Jezusa. 

Med vsemi stvarmi, ki so se nekako našle in sploh niso bile pogrešanje, je tako nekako moj šivalni stroj. Po hitrem postopku sem ga skrila nazaj v temo, da se gospa mati med prihodom na kosilo, ne bi slučajno obregnili vanj in se zavedali kako se ji ta investicija vame ne bo nikoli amortizirala. 

In ko smo na Božični večer timsko povrnili nadstropje v higiensko stanje, da bi se božje dete le lahko rodilo in ko sem na Božično jutro že lahko prišla do wcja brez, da si čez pižamo oblečem samovarovalni komplet in se vpnem na jeklenico za plezanje v steni, je bila že čista praznična idila, ki je trajala cele tri dni, ker potem se je zgodila dostava prvega pohištva Prestolonasledniku, kjer se je izkazalo, da spraviti francoski jogi iz pritličje na začasno čakanje v bodočo mansardo, ni timsko delo, ki bi dodatno povezalo člane, ki jogi vlečejo in tiste, ki ga potiskajo. Dodatno je tudi svojevrsten izziv, ko se ti orodje stare francoske postelje zagozdi med dva štuka in na koncu ne gre drugače kot, da ga vržeš z balkona. Glede na to, da se niti ni zlomilo ob pristanku, sem mnenja, da je kupovati novo posteljo in jogi, je čista potrata, ker bi lahko ta staro komot še 10 let po pameti uporabljal.

A ker sem začela, bom še končala.

Ponedeljek #14: V bistvu se ne spomnim več, kaj bi bilo tako nepozabnega v tem dnevu, a zagotovo sem poskušala špricati Nemščino in tik pred zaključkom tečaja sem celo natuhtala nov izgovor. To je, da me je vsakič posebej bolelo srce, ker se je naša učiteljica res maksimalno angažirala, da bi iz mene dobila vsaj par besed in eno domačno nalogo, a jaz dlje od dobrih sklepov, da zdaj pa res bom, spet v 40 urah tečaja nisem prišla. Moja slaba vest je z veseljem zagrabila prednovoletno norijo, ko itak vsi hočejo imeti vse narejeno pred dopustom in temu primerno sem morala tudi jaz plavati s tokom in nisem utegnila na tečaj. Ne moreš verjeti, kako ljudje hočejo čisto vsako leto pred Novim letom rešiti svet in kako vsako leto pozabijo, da nam že lani ni uspelo, pa je potem po novem letu čas vseeno tekel dalje. Ah, saj ni, da bi človek o tem sploh izgubljal besede. 

Torek #15: Klic človeka, ki je mojster za preprodajo vsega, kar premorejo odpadi v sosednji državi in sva kar nekaj bitk za obstoj človeškega nesmisla, preživela skupaj in če ga ne bi bilo in njegovega smisla za mediacijo, bi nekje zagotovo obstajal nek svetovalec za mlatenje prazne slame, ki bi bil v obliki salame ali pa zalit z betonom ali pa bi ga glodale soške postrvi, ker bi ga nekega temačnega dne zagotovo porinila s tistega mosta …

Sreda #16: Še en dan, ko je upanje na rešitev sveta pred novim letom počasi ugašalo, a še dobro, da obstaja avtomat za kavo, kjer si lahko izpoveš dušo in spovedniki, ki te poslušajo.

Četrtek #17: Evforija dan pred Jovanottijem D dnevom.

Petek #18: Vožnja, ko mi ni treba niti migniti s prstom v Conegliano in tam zvečer njegovo visočanstvo, Jovanotti v živo in za nabito polno Halo Tivoli Italijanov, ki prepevajo njegove največje hite in ne moreš verjeti, kako lahko paše dvojni latte machiatto na Petrolu in tole bi si dala vtetovirati na sredino čela, ker zame zagotovo drži: »la vertigine non è paura di cadere, ma voglia di volare« O tem ne bomo, da je bil to dan za zaključni preizkus znanja iz Nemščine, kjer sem se tako dobro dogovorila za odmik roka preizkusa v po novo leto, da smo ga na koncu imeli tri dni pred prvotno planiranim datumom, a kaj hočemo, če ne znaš pred novim letom, tudi po novem ne boš, ampak letos bom naredila premik. 

Sobota #19: Investicija v čisto zaresno novoletno jelko, kar je pomenilo, da sem prekinila tradicijo petletnega okraševanja najbolj košate lončnice v dnevni, kjer se je en okrasen dejansko zajedel vanjo in ga lahko dobim ven samo še tako, če jo posekam. 

 Nedelja #20: Lastnonožno sem se odpravila na peš romanje v bližnje mesto in med potjo ugotovila, da dejansko vse kar rabim, so zvezde nad glavo in en jasen večer in se tudi meni vremena zjasnijo in več svojih dejanj razumem. 

Ponedeljek #21: Zadnji ponedeljek pred pazniki. Panika ob ugotoviti, da sveta ne bomo mogli rešiti pred Božičem, je dosegla vrhunec in v takem trenutku lahko kvečjemu popiješ en kafe in se vdaš v usodo.

Torek #22: Klic s človekom, da mu voščim za rojstni dan in to je človek s katerim nekako vedno ostajava z neko nitjo povezana in če se že življenje usukne tako, da se malo izgubiva, se slej ali prej spet srečava in s katerim sva skupaj odraščala, se pričkala, skupaj delala izpit za trakor in v tistem poletju, ko je bil med drugim tudi naš poštar in je vozil oranžnega fičota, je postal moja simpatija, iz katere je postala ena taka tar prava Mehiška nadaljevanka, v katero so se vsi vtikali, a ne glede na vse je ostal lastnik poljuba, kjer še vedno trdim, da je sem ga občutila vse dol v Ahilovo tetivo. Zdaj sva oba velika in se po novem spet srečujeva v obleki in s kravato na sestankih, ki naj bi bili resni in enkrat na leto tudi neresno, kot Miklavž in Palček. Njegovi fantje so zdaj že veliki fanti, jaz pa itak ne bom nikoli res odrasla.

Sreda #23: Osebni rekord, koliko jaslic lahko postavim v enem letu, dosežen. Zaključena konstrukcija št. 3, kjer mi je sestavljanje plastične smreke že šlo pošteno na jetra in obeske nanjo bi najraje nastreljala s fračo, a obljuba je obljuba in moja predbožična pozitivistična naravnanost, v duhu rjaste motorke, je ubila dvoje setov lučk, ki so nehale svetiti v trenutku, ko sta se moja »svetloba« in njihova svetloba srečali. 

Četrtek #24: Dan, ko sem slavila veliko osebno zmago. Potica za pet zvezdic, ki je bila popolna kombinacija izgleda in okusa in edino zasilni izhod za rozine, je kazil njeno popolnost. A ker polnosti ni, je definitivno največji dosežen mejnik v zgodovini moje kuhinje. Hm. Zdaj rabim nov izziv.

Petek #25: Kontrabožič, ko za kosilo lahko ješ tudi špagete in zrezke in Božič zato ni čisto nič manj Božič in spomladanske temperature in Miha Šalehar na Valu 202, ki pravi, da se moramo sprijazniti s tem, da je teloh nova božična zvezda. Čisto mimogrede, moje božične zvezde so že vedno žive. Še en pomemben uspeh ob bok potici. Moram priznati, da Božič 2015 gre v arhiv kot eden najboljših do sedaj in na Silvestrovo sem potem med poslušanjem pokrovk, ki so predstavljaje glaven inštrument kitajke opere, tudi podpisala mirovni sporazum z 2015. Je bilo kar je bilo. Tako bo ostalo in so ljudje, ki jih v 2015ki ne bo več. Pika. Ni več kaj povedati. In dan, ko šele delaš voščilnice, ki bi že morale biti odposlane, zato ker princip je princip in če sem rekla, da bom, potem bom pa makar v zadnjem trenutku.

OK, od tu dalje bomo pa kmalu, ker sem ugotovila, da po velikem literarnem zalogaju decembra, ko so se moji prispevki in moja malenkost pojavili v vseh lokalnih cajtngih, moram nadaljevati, če ne bom padla iz kondicije, a še vedno se držim tega, da po naročilu pišem vse, razen pogrebnih govorov, ker za pogrebne govore pa res nisem primerna.