Drsalka, lovec na zvezde

Sedaj, ko sem poleg čisto novega vozniškega dovoljenja, ki izkazuje, da sem naslednjih pet let spet vozna, ponosna lastnica tudi čisto nove »lićne karte«, ki jo bom lahko hladnokrvno uporabila na Letališču Jožefa Pučnika v trenutku, ko bo teta za šalterjem od mene zahtevala, da dokažem svojo istovestnost z imenom, ki je napisano na rezervaciji in v primeru, ko torba na moji rami ne bo tista, ki vsebuje vse od marele, higienskih pripomočkov za trenutke, ko te kaj kje preseneti, rezervnih holakopk, metra s katerim se da v naglici pomeriti stvari v razdalji do enega metra, izvidov okulista, računov od kdosešespomni česa, kupončkov za popuste, vsaj enih treh balzamov za ustnice, papirnatih robčkov, zblodelih potrdil o stvareh, kjer sem že strokrat pozabila, da jih imam … Žensko prekletstvo kombiniranja čevljev in torbic, kjer potem lahko ob pol šestih zjutraj tudi prideš v situacijo, kjer te teta za šalterjem vpraša po osebnem dokumentu in ti se lotiš izkopa in med mrmran...

Presneto, danes se mi kolca, po Istrskem maratonu. A zdaj vem kdaj je prav odnehati, ker zdaj tudi vem kdaj zapretiravam. S premišljevanjem medtem, ko se grizem skozi kilometre in kjer pravim, da to rabim, da premislim. Zdaj vem, da premisliti si znam tudi v izi in na počasi. Se mi pa kolca, ker je res tako malo manjkalo, pa bi bila tudi letos tam. Tako upam na leto osorej, ker vnetje v kolenu ne pojenja (še). A vem, da bo. Slej ali prej, problem je v tem, ker bi jaz rada prej, a zdaj že vem, da je to šola, kjer vem, da ne moreš prehiteti tega, kar ti je bilo nekje zapisano. In tudi to, da mi določene besede in ljudje še vedno pridejo do živega samo zato, ker jim pustim in je čas, da jih enostavno pobrišem. Ja saj vem, da vsaka šola nekaj stane in vzame svoj čas in da je manj v resnici več.  In ne moreš verjeti, a moja karma se še nadaljuje.  Po tistem, ko mi je prejšnji teden bankomat prežvečil in pogoltnil čisto novo kartico in sem med obiskom banke odkrila, d...

Naključje ali karma, to je zdaj vprašanje. No, ko sem danes popoldan zaključila preliminarni ogled mojega zobovja pri novi osebni zobozdravnici, ki sem jo izbrala po nizu mesarjev, ki so tako ali drugače betonirali v mojo čeljust, em šla še na lokalno izpostavo NLB preveriti, če se je moja od včeraj na bankomatu v moji mali vasi pojedena kartica že vrnila domov, ker je še čisto frišna in nova in itak, da sem si uspela iz obvestila zapomniti napečen pin in sem ga potem tudi 3x vtipkala in bankomat je rekel, da je bila dobra in da naj se oglasim na svoji najljubši banki ... in ko mi teta za šalterjem reče, da kartice še ni in da to ponavadi traja, ker saj razumem različne izpostave, obdobja polnjenja avtomatov, geografska razdalja 20 km in mi potem prijazno ponudi, da mi ona da soude ven na zaupanj, če ji le pokažem en osebni dokument in   ker seveda je bilo treba danes zjutraj zamenjati torbico, da paše k škornjem, sem imela s sabo samo vozniško in glej ga zlomka, da me...

Danes ne bom pisala o metanju puške v koruzo, a me je prijelo, da bi jo, priznam. Prav tako ne bom pisala o tem, da je na koncu prav, da si priznam in rečem bobu bob in da končno pokažem, kje je meja mojega potrpljenja, več različnim ljudem istočasno in multidimenzionalno. Mislim, da zdaj bolje razumem Danteja, njegovo Božansko komedijo in neskončne kroge in ja, vem, do pekla je še dolgo, a v bistvu samo še en kratek zdrs.  Tudi ne bi o tem, da bi zdaj morala likati, ker trenutno res nimam navdiha za gube. Moram še nekomu povedati, ki se je ves užaljen spet našel iz naftalina, da žal ni center vesolja, da se moj in drugi planeti ne vrtijo okoli njegovega sonca, ker priznam, da sem pozabila odgovoriti na njegovo zadnje pismo, a kaj ko smo v paralelnih osončjih, ki že imajo sami s sabo dovolj problemov in res nimajo časa razmišljati, kaj v tistem v zadnjem mailu, bi lahko narobe napisal, da bi potem jaz narobe razumela in se namerno odmaknila od tam, kjer mi je pred mese...