VMESNO

In dva dni sta minila odkar se moj svet ni stresel in sesul v prah in kljub temu, da ni več enako, da zna biti, da sem Ostržek z dolgim nosom v živo, mi nek občutek pravi, da se nisem motila. Da je prav, da sem rekla, da je bilo tistih igric mačke z mišjo dovolj in da ima zdaj miš res že zadosti in gre njeno življenje dalje. So tudi še drugi okusi sira in potem so tu še orehi, rozine in nek drug žamet, ki te rahlo požgečka, ko ti potem nekdo drug napiše tiste besede, ki jih prej ni bilo, tako preprosto, da tudi, če si najprej skisan, potem jezen in na koncu samo še jezen sam nase, se stopiš pod oklepom in nasmehneš. Potem rečeš: »Hvala življenje, ker si nepredvidljivo. Ker ko se mi zdi, da si mi dalo kolpo pod pasom, je to samo zato, da se sklonim in opazim trobentico.« 

Res je, da ljudje mi ne prihajajo in odhajajo kar v tri krasne. Vem tudi to, da je to bilo zgolj samo še ena Puščavniška epizoda in nekako čutim, da tako kot Puščavnik izgine, bo se bo spet tudi nazaj pojavil, a zdaj vem kje ima mesto. Lahko pozvoni in jaz mu rečem dobro jutro čez ograjo in pri tem vrat ne odpiram. 

Smešno kaj vse lahko naredijo besede. Te očarajo, zažgejo, da se vnameš in zagoriš. Lahko tudi zgoriš, lahko te pa pustijo mrtvo hladne in naredijo, da si monsunski dež dolge tedne, ne glede na letne čase. Če pa pomislim, kaj čisto brez besed lahko naredijo dejanja. Čisto na lahno te prevzamejo za vse večne čase in od tega se potem nabereš moči, da rineš dalje, ker veš, da je bilo vredno. Več bom padala na dejanja in manj poslušala besede in če že plujem tja, kamor me tok vode nese, presneto vse kaže na to, da bom naslednji mesec namesto v Burmi končala čisto na jugu Argentine in namesto japank bodo peli gojzarji, spet šotor in dolgi pohodi v stilu tovorim svoj 20kg ruzak kot mula, vse za ceno tistih prekrasnih Patagonskih razgledov. 

Pa naj bo Patagonija, sneg in lahko tudi dež in veter. Bom rekla čin čin na spremembe, zdaj si pa grem obut copate in si izteči še tisto zadnje kar je Saharskega peska ostalo na mojih prstih. Je pa zanimivo to, da niti sam ne ve zakaj točno se vrača ... Tu mu žal ne morem več pomagati. Ker izbral je, zdaj mora s svojo izbiro tudi preživeti. Mogoče goji prikrita obžalovanja, ma po pravici povedano, ne visi mi dol, me pa ne vrže več ob tla in svet se še vedno vrti dalje. Ničesar več ne čakam. Razen kristalno jasnih noči, kjer se vidijo vse zvezde na nebu in še sem v stanju duha ugledati utrinek in mu zaželeti, da se končno najde ...

Ker čisto vsak se mora sam najti. In ugotavljam, da tudi občutek imeti nič, a ne živeti nekih približkov, zlagank in nadomestkom, presneto paše, ko se zjutraj pogledaš v ogledalo.