NIZKI ŠTART V 2014!

Kaj naj rečem, začetek ta novega je bila res krasen in če je pred tabo novo leto, polno pričakovanj, ga lahko pričneš tudi tako, da v petek 2. Januarja na tvoja vrata zjutraj pozvoni poštar in reče: »Ghospa, eno priporočeno pismo imate za podpisat …« in Ghospa debelo glede, kar kaj neki bi to le lahko bilo in glej ga frdamanega zlomka, da na kuverti piše Občinska redarska služba in to mi je že čisto jasno, da taka pisma niso dobra in je samo vprašanje, ali je bil radar, ali parkiranje, ali pa mogoče pomota … 

Žal ni bila pomota, ni bil radar (hvalabogu), je bilo pa parkiranje in ghospa, če boste pohitela vas bo v 8 dneh od vročitve stalo samo 40 Ojrov, če pa ne boste pohitela, bo pa 100. Ma presneto. Po dnevu in uri, ki sta razvidni iz zapisnika ni šans, da se izvlečem iz kot da nisem bila jaz, ker dobro vem, da sem tisti dan imela točno 8 minut, da med malico umaknem svoj avto izpred Košarkaričine garaže, kjer večkrat po njenem dovoljenju vegetiram odkar je naše služben parkirišče shujšalo oz so klimatske spremembe ustvarile toliko dežja, da si istomestni sodelavci iz ranga oddaljenosti do 1 km, ne upajo več peš hoditi v službo. Me pa tolaži to, da na fotki, ki je priložena plačilnemu nalogu, moj avto zgleda kar solidno čist in ne zastopim, od kdaj mestni redarji ne puščajo več listkov za brisalci, da bi naprimer že lani vedela, da me bo tisto parkiranje koštalo. Zdaj je kar je, bom dala državi kar je njenega in to kljub polovički več kot me plačajo v ene delovnem dnevu. Če v finančni izračun dodam še tiste po višji direktivi, ker smo po novem vsi enaki in vsi štartamo z nule in zato so nam neplačano pobrisali nadure, bo kmalu tako, da bom 15ga jaz nekaj plačala, da imam službo. Sicer denar ni vse, ker so tudi še nepremičnine, dragi kamni in vrednostni papirji. 

Če smo pri nepremičninah, pripravlja se projekt Prestolonaslednik in njegova zaročenka si bosta uredila stanovanje v mansardi, ker pomeni novo streho, arhitekturni poseg v skupno stopnišče in reorganizacija vhodov, kamor moram jaz ob tej priložnosti dodati še nadstrešek za moj z vremenskimi vplivi in ptičjimi dreki zelo obremenjen balkon, ker če ne bodo iz njega res odletele vse lepo v kača klopotača style položene keramične ploščice in sodelovati v projektu nabava ojačevalnika za mobilni signal, ker žal, ko je zunaj dež in zima, je zelo težko v copatih letali okoli hiše in loviti tisti dve švoh črtici signala, ker zaprmej, tudi dvakrat ju ne najdeš na istem mestu. Če smo pri dragih kamnih, res toplo upam, da letos ne bom nobenega povozila, ker že vem, da vse kar lahko en kamen naredi na podvozju mojega avta je drago. In če končam z vrednostnimi papirji, večino njim imam na trajnik in mi jih 18ga enostavno odtegnejo tako, da dokler imam službo, sem lahko brez skrbi. Torej ni slabo.

Presneto, je bila pa ta z kaznijo za parkiranje res nizka.

A če pomislim na takrat, ko se nekega zoprnega zimskega večera nisem zmogla se še slaba 2km peljati za dvema avtobusoma skozi zadnje ovinke, ki peljejo v naše malo mesto in sem ju na edini ravnini šla prehitevat in sem to seveda začela tam, kjer je bila črta po sredini ceste še neprekinjena, ker seveda če ne bi, potem ne bi mogla prehiteti obeh in seveda je tam tudi omejitev za naselje, ker je zraven ceste ena hiša in se takoj naprej začne bencinska črpalka in ker sem bila na poti domov iz Ljubljane, kjer je bila megla, sem seveda imela prižgane meglenke in ko sem ravno sama pri sebi: »Jess, sem ju prehitela«, se je posvetilo nekaj rdečega in mi reklo: »Stop. Policija!« In bil je Miklavžev večer, ko mi je policist pogledal skozi okno in me vprašal: »Gospa, a bi veste koliko prekrškov ste naredila na 200 metrih?« Potem mi je vzel vse dokumente in ga dolgo ni bilo nazaj k mojemu avtu in jaz sem vmes računala koliko je vredna strpnost in potrpežljivost v cestnem prometu. Ko je gospod policist prišel nazaj, me je najprej nekaj časa gledal, verjetno od usmiljenja, ker mi bo na Miklavžev večer moral zapleniti avto, potem pa rekel: «Gospa, tokrat naj vam bo. Ma naslednjič se pa pazte!«

Še dobro, da imam na vsaki strani eno uho, ker če ne bi se mi usta v nasmehu nekje za temenom zafecljala. 

Tako, zdaj ko sem se pomirila v vesoljem, grem plačat državi kar je njenega. Danes se moja karma karamelično čisti in navsezgodaj zjutraj sem nekoga končno poslala na tisto mesto, ki mu po vsej izginotjih, čudežnih povratkih in testiranju mojega potrpljenja pripada v mojem življenju. Saj če bi bolj razumela nogometi, bi znala točno povedati, a mislim, da je v aut-u, ma lepše mi sicer zveni ofsajd, samo ne vem kaj točno to pomeni.. In glej ga zlomka, svet se še vedno vrti dalje. Res si nisem mislila, da bom to kdaj zmogla. 

Presneto, da očitno moram res več zaupati občutkom. Očitno so bolj pametni kot moja glava.

Mislim, da se tu spodobi pripeti eno Aretho, da me bo špikala v tazadnjo, da ne bom pozabila, kaj sem se odločila narediti sama s sabo.