PORAČUN 2014KE

Saj ne bom rekla, da delam dramo ob prehodu leta, ker dan je pač dnevu enak in od letošnjega Silvestra mi bodo v najtoplejšem spominu ostali medenjaki, ki so bili moj zadnji kuhinjski mojstrovalski izdelek, ki je še vpadel v popoldan, ki so ga pričele filane paprike in nov pristop k pire krompirju, kar je še definicija kosila in ker za Silvestrsko večerjo imam že precej časa raje nadomestke hrani in to je tisti ta pravi klepet, kot priloga metin čaj in za desert nove načrte, čeprav vsi vemo, da nič ne bo v novem letu bistveno drugače … a bomo rinili naprej, vsaj po svoje in lepo je, ko ugotoviš, da na Silvestrovo še vedno lahko piješ čaj z istimi ljudmi, kot si ti počel pred 20 leti. 

Sem sicer tekom operacije medenjaki, na pogled skozi ugašajoč dan iz tople kuhinje, kjer je dišalo po raztopljenem medu, drobljenih klinčkih in raztresenem cimetu, padla na noro dobro idejo, da bi na Silvestrski čaj srečanje šla peš v naše malo bližnje mesto in ko sem svojo idejo najprej razširila med stanovalci naše bajte in konzumatorji zaključka operacije medenjaki, je od noro dobre ostala samo še nora in so me gledali kot, da sem iz lune padla. Ko sem idejo razširila še do tistih, s katerimi smo bili zmenjeni, sem že po tonu in to brez slike, dobila potrditev, da res sem iz lune padla in potem, ko po levje dokazujem svojo kondicijo in trdim, da ni možno, da sem iz lune padla, ker ni šans, da bi imela pri tem tako smolo in bi pristala na zemlji, sem le pomolila nos skozi balkonska vrata in ugotovila: »Prmejduš, saj je mrzlo« in sem se kot vsi iz ta pravega jeklenega materiala, usedla v avto in odpeljala in vmes po principu lisice in kislega grozdja gledala  v luno in si pravila, da le ni tako krasna in tudi noč sama po sebi ni tako razgledna in jasna, da bi se zaradi neke nore ideje splačalo na ledu zviti gleženj in zmrzniti. Sploh, ker bi tako lahko celo zamudila vaško in sosednjevaško polnočno reprizo ene izmed bitk na Soški fronti, glede na to koliko vsega je v luft zletelo in bodo kure danes namesto jajc znesle petarde in ja, če so časi težki, je denarja še dovolj, da gre v luft in itak, kaj sploh pišem, saj to je novodobno investiranje, kjer  če denar ne gre v luft, gre skozi okno oz kam ponikne.

Ker je prav, da za nazaj malo pospravim, da naredim prostor za ta novo, delam besednofoto zaznamke na rečeh, stvareh in ljudeh iz 2014, ki jih bom vzela s sabo …

Pohod ob žici, kjer sva z najboljšo vzgojiteljico na svetu prehodili celo dolgo pot in tik pred koncem, za finiš do cilja, sva precej izmučeni zbirali še zadnje atome moči ob visenju na eni ograji na Žalah in do naju pristopi gospod, na videz krepko v svoja 80 leta in naju vpraša, da če hodiva in midve potrdiva, da hodiva in potem naju vpraša koliko časa že hodiva in poveva da od 7 ure zjutraj in potem komentiral: »No, ravno hitri pa nista!« in jaz pogledam najboljšo vzgojiteljico na svetu in jo zgolj v moji glavi vprašam: »Ti, posluš, a je ful nevljudno, če prilete ljudi kresneš na gobec?«

Med kopanjem po svojih koreninah, sem spomladi na novo odkrila bluzo, ki si jo je moja stara mama tam nekje 1944/45, izdelala iz ostankov ameriškega padala, s katerimi so zavezniki odmetavali pomoč po 2. Svetovni vojni. Na nekih starih obledelih fotografijah iz tistih časov jo še vidim oblečeno vanjo. Zraven je imela širok rdeč pas iz blaga in temno modro krilo, mi je rekla, ko sem jo vprašala po barvah.  Takrat so imeli zelo malo, a svila je bila svila in vezenje še ročno. Zdaj imamo vse, a se zdi kot, da je brez vrednosti. Mogoče jo bom enkrat letos spomladi oblekla. Za v spomin na barve, na nekaj, kar se mi včasih zdi, da kar izginilo v kroničnem pomanjkanju časa.

 

The Rolling Stones in Condolizzino izjavo leto: »Ti posluš, če bi bil rockendroll, alkohol in droge res tako škodljive, bi ti tipi zdaj izgledali malo drugače. Saj so še glih tako grdi kot pred 30 let in Mick Jagger je glih toliko elastičen.« Nepozabno na poti nazaj, ko se sredi noči zbudiš na avtobusu in tista tretjina avtobusa, ki ne bruha v vrečko, jo pa tišči na WC, druga tretjina je sestavljena in celih rodbin stari oče, oče, sin, sin od očeta, ki namesto na klasično rodbinsko srečanje z tenstanim krompirjem in pohano piško gredo na Rolling Stonse.

Darilo za našega Košarkarja, ki je zbral pogum za usodni »Da«, kamor je bil pospremljen z darilom, ki sem ga lastnoročno zavila in mu napisala popotnico za na pot… Potem je pripovedoval, da se je njegova nevesta ob prebranju razjokala. In še tista od nas lastnoročno podpisana žoga, ki smo mu jo dali za 30 rojstni dan, kjer je ideja zrasla na mojem zelniku in tudi če je bilo potem veliko enega jamranja, ker morš misliti, da košarkaška žoga za poke solde pa res nima ravne podlage in se je potem na njo težko podpisat. Me je imelo, da bi kdo dobil prosti met v svoje porcelanasta zobe, a bilo je vredno požreti tisto jamranje dol, ker Košarkar jo je bil tako vesel, da se je potem slikal z njo kot otrok in fotografije pošiljal svoji takrat še bodoči nevesti. Res rada ga imam na drugi strani delovne mize, ker to, da včasih samo zaviješ z očmi in ga pogledaš takoj razume koliko je ura in padejo salve smeha. Saj ni treba, da mi zdaj prinese tistega slona iz Tajske, je bilo tista želja za srečno novo leto čist zadosti, ma bom vseeno težila za slona.

Končno vsaj ena poroka v rodbini, ker še tista edina, ki je pred to zadnjo od zdaj bila, nekako sili na razen. Kraljevska poroka, kjer je moralo biti vse popolno, a za poke solde in samo nek se vidi in nikoli je ne bomo pozabili. Še dobro, da si človek prijatelje lahko sam izbere.

Rojstnodnevno presenečenje, kjer ti najprej nekdo, kjer ugotoviš, da te poskuša rekrutirati za kakšne po vsej verjetnosti horizontalne aktivnosti, na jutro rojstnega dne napiše sporočilo, v katerem ti nazorno razloži, kako je prav to čudovito jutro ujel trenutek sreče pod odejo pri svoji ženi in se sprašuješ kdo je tu usekan in ti dan, ki je od zjutraj zgledal precej zavožen, v nulo popravijo nazaj baloni in vse ostalo in ki si jih dobil zato, ker si tako jamral nad tistimi otročjimi baloni z rodbinske kraljeve ohceti, ker ja, res so doprinesli, da je vaški intrnetcaffe izpadel kot nobel prostor za ohcet in tudi če si potem moral tiste balone cel šiht skrivati pod mizo, ker verjetno niso v skladu z hišnim redom in bi preveč tolkli iz pisarniške sivine. In ne moreš verjeti, rumena balona sta tudi v novem letu še vedno živa.

Storžič, kjer 3 ure lezeš samo navzgor v meglo in ko si enkrat na vrhu iz megle vidiš samo špico Triglava in Škrlatice in za to je Finančnia tvegala fršlok zaradi premalo železa v krvi in jaz sem tri dni čutila vse tisto na čemer ponavadi sedim in takrat je tiho. Nateg. To ni noben Storžič, to je ena zajebana cela smreka.

 

  

Pot v Francijo, ki je bila verjetno najboljša pot preteklega leta. Tudi za sobov muzeju s 120 Euri na noč, ki vključuje staro posteljo, okrasno tapeto in plastične rože v vazi, ma ljudje na poti so bili sanjski in bi šla še.

 

 

Ko greš na peš romanje, ki te po cca 60 peš prehojenih kilometrih lastnonožno pripeljejo iz Severne Kalifornije na Brezje in med potjo občuduješ, da kako je Sv. Primož en fotogeničen vrh z luštno cerkvico in ti med vožnjo nazaj Finančnica da eno knjižico, za rojstnodnevno voščilo in listaš in kar naenkrat med listanjem zagledaš tole fotografijo. Naključje ali tako je moralo biti?

 

Dokaz, da če se dam na to, potem sem lahko to, kar si upam biti. Ljubljanski maraton, ki ga v pisarni ne omenjamo več, od takrat, ko sem lastnica pokala za prvo mesto v službeni ženski kategoriji od 35 – 45 let in sem tekla hitreje kot sta dva, ki imata vedno zelo veliko za povedati, v stanju svojega ponosa sprejeti in požreti dol. Bilo je vredno, vsakega mojega švica. Mislim, da bi bilo dobro, da se na lovorikah slave upokojim, ker ko te eden izmed njiju vpraša, da kako si … in mu rečeš, da je ful pomagalo, ker sem šla peš na Brezje, bodo letos hudički tekli za mano.

 

Po vseh zamujenih koncertih Bryana Adamsa, končno in hvala Condolizzi Rice za odlično darilo. Dokaz zakaj se je dobro družiti z istimi ljudmi izpred 20 let, ker te res dobro poznajo. Tudi takrat, ko ti rečejo, a sem ti rekla?

In še en dokaz, da te novi ljudje, ki pridejo v tvoje življenje in si z njimi deliš delo in mizo pri Nemščini lahko zelo lepo presenetijo. Potem ti je res toplo pri srcu. In tudi okoli vrata bom lepa. Nekdo, ki ga poznaš tako vsakodnevno, a ne greš dlje od tega, si vzame čas in v svojem prostem času ti naredi novoletno darilo. To so tisti res ta pravi čarobni trenutki in ne ves ta kič, lučke in ostala kitajska navlaka.

 

Od tu naprej bo novo. Veliko mene bo še vedno enake, le za nekatere stvari se bom pa zdaj borila, ker vem, da so prave. Druge bom pustila oditi, ker vem, da z njihovim odhodom ne bom ničesar izgubila, je pa prav, da jih pogrešam, ker potem vem, da tisto kar sem do njih čutila je bilo ta pravo. Nisem pa več pripravljena biti nekdo vmes. Tu je preprosto, ali sem, ali pa nisem. Tisti poletni dan bom vzela s sabo, monsunsko deževje in ostalo, kar mu je sledilo pa naj se zlije v čas. Ne bom ga obžalovala. Zdaj vem, da ti nihče ne more zafrkniti življenja in kaj bi če bi ko bi. So samo izkušnje in mislim, da te dobro nabiram. Pot naprej je vedno in še dobro, da čas vedno teče naprej, ker če bi nazaj, bi bilo pa res sranje.

Mogoče se je zgoraj večkrat prebralo, da bi koga kam kresnila. Ja, manj mojega potrpljenja bom porabila za viharje v kozarcih vode in pišuka, da se prodajam prepoceni. In to, da mi je sinoči pomahal in potrobil človek, ki nma pluži našo vaško magistralo in s katerim se zgolj vsak večer srečujeva na cesti, je dokaz, da vsi ljudje res niso enaki. Eni so veliko boljši in poskušala sem bom takih držati.