ZALOPUT

Ne bom rekla, da mi ni všeč, ko imam občutek, da se stvari odvijajo hitro, da se povsod polno dogaja in imam občutek, da se moram dobro prijeti za volan, ker če ne me bo odneslo iz ovinka in ko pridem do situacije, ko me malo stisne v želodcu, kot npr to kolikokrat se lahko zelo kmalu v Oktobru na poti od doma do Brna in še malo naprej izgubim, ker grem sama z avtom. Saj vem, še Velikorokemu ni bilo čutiti prav lahko pri srcu, ko me je samo poslal na misijo, a če ni druge,vem da se mora in tudi vem, da tudi če na poti res kapitalno zabluzim in mi nekje vmes zmanjka bencina in se mi pokvari avto, tam nekje do novega leta bom nazaj. Če slučajno takrat ne, pa definitivno do začetka Februarja, ker ni šanš, da zamudim svojo težko pričakovano Burmo, ki je že požegnana od vseh malih bogov in imam že čisto novo (zdaj sledi poudarek) POLETNO spalno vrečo, ki samo čaka … In za v Burmo bi kar že jutri spakirala, ker imam včasih občutek, da mi zmanjkuje potrpljenja z ljudmi. 

Saj res poskušam biti potrpežljiva, pa imam tudi že reference kot Unprofor in uspešno posredujem, ko se sprte strani naše Le Cose Nostre hočejo med sabo pobiti in z uspešnim samo-umikanjem iz vseh področjih sivine, tudi vsake toliko še rešim kakšen zakon, kjer kdo malo zdrsi na gladkem  in ga malo zanese in potem mi na koncu celo prizna, da pa ni bilo prav, da je gledal samo na svoje interese in bi mene porabil tako malo za nekaj vmes, ker je prišel do razodetja, da še vedno se splača boriti za tisto kar že ima doma. Saj sem vedela, da bo tista grožnja z božjo nejevoljo delovala in moram se še odkupiti tisti, ki mi je dala ta namig. Priznam, da na koncu je bilo malo žal, da se nikoli nisem lotila delat izpita za težko mehanizacijo, ker bi tako s polnim gasom zapeljala čezenj oz bi ga naseckala kot fetke mortadele, a sem ostala v tišini besed, z najbolj oproščajočem nasmehom, ki ga premorem in dovolila svojim mislim, da so si mislile svoje in požrla vse tisto dol, kot milo jagnje pogledala nazaj in rekla, da ni panike, ker očitno se tudi kot pristanišče za zblodele satelite dobro obnesem in ko ju bom naslednjič videla kot popoln par na kakšni paradi, si bom lahko čestitala, da sem naredila družbeno dobro delo. In seveda ne morem mimo tega, da moja rama je primerna za jokanje na njej, kjer se trudim, da je vedno na razpolago in je podložena, da se vanjo da tudi smrkati kolikor toliko udobno in še vedno se držim principa, ki so mi ga vcepili ta stari in to je, da se ljudi ne meče stran in zato je prav, da jim daš vedno nove in nove priložnosti. 

In potem pride črni petek, ko ugotoviš, da imaš koga res čisto poln kufer in ne gre drugače kot, da mu zaloputneš vrata pred nosom in da bi bilo fajn, da bi v trenutku, ko vrata treščijo v okvir, tam vmes bil kakšen njegov vitalen organ in ga pošlješ v tri krasne jasne, ker zdaj je pa res pokuril vse tistih svojih petinsedemdeset priložnosti in moje potrpljenje, ki je drugače zelo elastično pravi, da ne zmore več in prosi vse ostale organe telesa, naj ga rešijo preden se sesuje samo vase. In ko sem, sem se počutila oddahnjeno, potem me je naslednji dan malo žrlo in me žre še danes, a vem, da bo jutri bolje, ker pišuka, da je bilo res dovolj.

Ker sem še v točki dvoma v mojo lastno samo hvalo, mi je v veliko tolažbo to, da se je Mohamed vrnil k gori, ker gora je bila trmasta in nalašč ni hotela govoriti z Mohamedom, ker ni hotela narediti prvega koraka v smer vse je tako, kot je bilo pred sivino, v katero (povedano zgolj mimogrede) ne bom nikoli verjela. In medtem, ko se je gora na svojem kupu kujala, je ugotovila, da ji v delovnem okolju zmanjkuje ljudi s katerimi bi lahko  brezkompromisno delila glaže iz svoje cisterne cinka in ki čisto na enak način razume, da so določene stvari, ki se delajo čista traparija in če jih poskušaš prodati kako drugače, je to čisto navadno ustvarjanje megle in kidanje slame.

In ker meseci, ki prihajajo niti pod razno ne bodo dolgočasni in ker nekako moram za vsak primer spet priti v formo, kako je biti objekt trženja na trgu dela, sem se bila prisiljena priklopiti še ena eno socialno mrežo, ker si nabiraš prijatelje, ki bi mogoče utegnejo kje kdaj dati kakšno roko in na vprašanje, če bi nekdo iz moje preteklosti še bil moj prijatelj, sem v odgovor dobila tole, ki me je ganilo do zadnje niti v Ahilovi peti: 

"Zjutraj vstanem v deževno jutro, običajni rituali, kar je extra je to da zabijem 5min za iskanje marele. In nato še nadaljnjih 10min za to, ker se na vsak način hočem spomnit pri katerem kupcu sem jo pustil. Aha, pa notebook, denarnica, kje zavraga je pa telefon... in zagledam. Moram priznati, da je posijalo sonce. Prav vesel sem, da sem lahko nekaj trenutkov obujal spomine." 

Mogoče kdaj kakšno stvar naredim tudi prav in pustim kakšno sled kje na svetu. 

Danes sem se res trudila, da bi odtekla tistih mojih 12 km, a je bila glava prazna in ko je bila glava, da bi, so bile noge čisto mehke in nekako se vmes nisem mogla odločiti, če me boli gleženj ali ne in potem je presneta glava hotela počivati na vrhu vsakega klanca, ki sem ga letos že neštetokrat pretekla in preživela in potem sem na koncu postala še tako žejna, da sem 6 km lahko razmišljala samo še o tem, kaj bom popila takoj, ko pridem nazaj domov. Ko sem prišla domov in sem preštela svoje postanke, sem ugotovila, da sem imela isto število etap kot Tour de France, pa če iz tega odštejem dva postanka, kjer sem enkrat res morala pozdraviti enega znanca, ki ga že sto let nisem videla in svojega učitelja iz 3 in 4. Razreda OŠ. 

Epilog: Ne konča  se dobro, če se nažlempaš Donata, ker se šele zdaj spomniš, da imaš tudi Radensko  in potem na vrh vsega poješ en cel ananas. Znak, da se mi na podstrešju pospešeno kisa je tudi to, da tipkam in vmes poslušam napol country in zelo verjetno je, da prihaja točka, ko prehajam v Kafka stanje le, da se jaz ne bom spremenila v hrošča. Jaz bom po vsej verjetnosti postala kisla kumarica.