VRTILJAK

Ja, veliko se prevažam v krogih na vrtiljaku zadnje tedne, ki se že nabirajo v kakšen mesec ali dva in res se strinjam s tem, da se živemu človeku vse zgodi.

Kot npr to, da ta teden, ko je bil teden polne lune, se ob jutrih vozim v koloni malih avtomobilskih kamikaz, kjer ok zastopim, da tisti, ki je prvi v naši mali koloni, ki se lepo jutranje in deževno umirjeno cjazi za enim kamionom, ki niti ni najpočasnejši na svetu in kakorkoli že, tip oz človek za volanom dobi navdih, da ima vsega poln kufer, ker se mu mudi in bo (ne najbolj počasen) kamion na svetu prehitel čez neprekinjeno črto, ki čez manj kot deset metrov pelje naravnost skozi nepregleden ovinek in da, seveda smo vsi imeli bele členke na prtih na rokah, ker smo stiskali volan, škrpali z zobmi in tisti, ki je pripeljal izza ovinka po nasprotnem pasu, je po vsej verjetnosti bil v trenutku čisto buden in je pohodil žlajf in potem je tudi kamionar pohodil žljaf in na koncu smo si vsi brisali potne sage z čela in si oddahovali: »Uf, še dobro, da se mu je pošlo …« 

Itak. 

Do čez naslednja dva slaba kilometra, ko je čisto isti navdih dobil naslednji v koloni za kamionom in mi vsi: »WTF???« In seveda se je ponovilo isto in potem smo si rekli ok zdaj bo pa mir in je res bil mir, mogoče cele tri kilometre, ko je naslednji šel ven in to proti nepreglednemu ovinku, a ta je imel srečo, ker nič hudega sluteči tisti, ki je potem pripeljal izza ovinka, je očitno dotičnega malo bolj pozno vstal in tistih 5 minut več v wcju, ga je rešilo duševnega pretresa ker, ko se pripelješ skozi ovinek in pred sabo zagledaš dva avtomobila, ki paralelno vozita v isto smer proti tebi in potem tiste dragocene stotinke sekunde namesto, da bi žljafal, tuhtaš kaj za zlomka je v tej sliki narobe.

Mogoče sem spoznala, da bi rada doživela to lepo močnato jesen živa in da se mi ne mudi toliko, ker me delo vedno vsako jutro počaka točno tam, kjer sem ga pustila prejšnji dan in petnajst minut prej od tu do večnosti, bi raje preživela na tej strani življenja, ne glede na kurjo lojtro in vse kar pride zraven, ker živemu človeku se res vse zgodi, o ja, tudi npr to, da se te včasih loti kdo, ki npr bi se na tisto, da je že prisegel dokler naju smrt ne loči nekje drugje, niti ne smel lotiti in ti hoče zlesti kam nižje kot samo v med oči in ker je situacija precej delikatna, če je to nekdo, ki lahko tudi poslabša okoliščine realizacije kakšne naloge in dodatno doprinese k itak nikoli načrtovanim zapletom pri njeni realizaciji in potem nič hudega sluteča nabašem še na kakšno posekano drevo, ki bi znalo pasti zaradi tega, ko rečeš »Hvala zelo prijazno, a ne hvala, ljudi, ki bi sedeli na dveh stolih, nekako ne puščam tako blizu, da bi mi lahko vonjali sapo.« Seveda se najprej poskušaš iz delikatnih okoliščin izvleči prijateljsko, potem diplomatsko, potem računaš, da kdor molči desetim odgovori, potem izveš, da ta človek tudi v kaj veruje in zato izkoristiš informacijo in se umikaš opirajoč se na opominjanje z božjo nejevoljo in ko ugotoviš, da nič od tega ne dela in se na jutro svojega rojstnega dneva, kjer pri svojih sveže dopolnjenih devetintrideset, se med vožnjo v službo res počasno cajziš za smetarskim kamionom in kjer se hočeš ali nočeš sprašuješ, kaj naj bi bilo sporočilo vesolja, ki naj bi ga razumela iz tega smetarskega kamiona v kombinaciji s cjazenem … 

... In ti dve pravi cvetki izmed tvojih moških kolegov, medtem ko napadeta tvoje čokolatine, ki so bili mimogrede prešvercani v pisarno incognito, kot luknja v hišnem redu, ker nikjer ne piše, da ne smeš na delovnem mestu jesti čokolatinov, ker uradno ne smemo več v pisarnah izvajati množičnega druženja ob škatlah piškotov in krožnikih domačega peciva in je od nas zaželeno, da to počnemo zunaj pisarniškega ozemlja, kar pomeni, da zaprti v naši lepi sivini, kjer se niti oken ne da odpreti, praktično nimamo več osebnih praznikov in lahko samo ob poslovnem dosežku povabiš sosedo oz soseda za mizo na zanič kavo k avtomatu in ker nam dosežkov ne manjka, vsak dan ob treh praznujemo stanje zapadlih terjatve, ker to je dosežek, ki čisto nobeden teden ne sfali, da ne bi mogli praznovati tega, da smo spet presegli cilje.

No in ti dve cvetki, mi ob mojem prazniku čestitata tako lepo, da bi ju takoj utopila v vodi za zalivanje rož, ker te zaenkrat še lahko imamo po mizah. Eden, da zdaj sem pa končno čez štirideset in ta drugi pa, ki se grem staviti, da mu mama še lika hlakče na ostri rob in bo zdaj spet hitel domov teči na mlinčku za hrčke in je samo ene dve leti mlajši: »ja no, saj ah ja no, saj veš, no skratka, dokler ti rata, da 21ko prelaufaš pod dve uri, nisi glih še za dom za ostarele« In jaz tam stojim tam  psihofizčnem stanju šoka in se sprašujem, če je biti butast bolezen, ki se jo lahko nalezeš? In da zaprmej, če imam dušo za spustiti in priti v cilj po vseh štirih in pa če bom vmes izkašljala pljuča, bom prišla v cilj 1:59 in potem mu bom s tisto prešvicano majico obrisala ekran in tipkovnico. Da ne bom posploševala, vsi ostali moški sodelavci niso cvetke in so človeki na pravem in z vsemi organi na pravem mestu in se jim občasno klanjam in tudi njihove čestitke so bile take, prav zelo prisrčne, ki dokazujejo, da je stanje na njihovem podstrešju premosorazmerno z besedami in dejanji.

No in potem prižgem računalnik in ko se mi inbox usujejo vse tegobe in bolečine sveta, ki naj bi bile moje delo in sem celo nekaj plačana, da jih rešujem in od nekje vmes prileti tudi sporočilo človeka v fazi spreobračanja nazaj k ženi, ki sicer niti slutil ni, da je tisto jutro bil moj rojstni dan, a ko ti tretje prebranje sporočila potrdi, da ja prebrala si prav, tip ti je dejansko po ovinkih napisal kako srečen je, ker nocoj sta z ženo očitno … je jasno, je tragikomična situacija presegla skrajno mejo potrpljenja in smo prišli do geografskega pasu Afganistan in ni šlo več drugam kot, da mu v istem slogu med vrsticami odgovorim, da naj se gre v tri krasne in če ima rad svoje življenje, naj se od tam ne vrača, ker je bil malo predaleč, da bi šla tja osebno in ga usekala po glavi z najdebelejšim fasciklom, ki bi mi prišel pod roke in ko klikneš pošlješ, si pri tem zavestno rečeš: "Da drva, sipaj mi jih na pot! Jih bom že razžagala in pokurila majkemi!"

In od tam naprej je tudi vesolje vedelo, da je bilo za dobro jutro očitno dovolj in da mi od tam naprej pripadajo baloni, ročno poslikan planer, ker nekoč bom pustila službo in se začela ukvarjati z organizacijo eventov in čokoladni čili čaj in ogrlica v kombinaciji z zapestnico, ki ujame odtenek mojih oči in potem še roadtrip k mojstru za mišice, okončine in sklepe, ki je rekel, da bo moj gleženj preživel, a moram paziti nanj, ker imam v življenju samo enega. Ja, saj vem in tudi to vem, da bi lahko več uporabljala komolce in bi prišla dlje, a to res ni moj stil. In potem je padla ena kava, ki se zgodila kar tako na res lepem, ko te nazaj grede na avtocesti prehiti znana Toyota in ti z vsemi štirimi žmigovci da znak, da ustavi na prvem možnem počivališču in potem pade obujanje spominom in potovalni načrti in popoln sončni zahod, ko tri letala paralalno sekajo violarožnato podlago prvega krajca lune.

Tudi to drži, da elastična opora dela čudeže, če jo dejansko nosiš. Le na trenutke me še zgrabi, da bi vrelo kavo komu kam vlila in elastično bandažo uporabila za kaj drugega, a to bi potem pomenilo, da sem psihopat in jaz to še nisem celodnevno oz sem samo takrat, ko kostelacija hormonov preseže nivo človeških budalaštin, ki jih moj software še zmore nevtralizirati in mi sonce v deseti hiši zaide in se name vlije ploha besed, ki jih nisem v stanju več prebaviti. 

In da, ugotavljam, da definitivno še imam za en ščepec zdrave pameti in nisem narejena za tišino in da se dieta neprehranjevanja se s težkimi ljudmi po šesti uri zvečer dobro obnese in je moja duša zaradi tega shujšala za tri tone. Tudi to vem, da zdaj že iz pozne pradavnine ostaja nekaj, kar moram končati in s tem pobiti že zadnji "kaj če", a dokler bo tišina, ne bom poskušala iti nič bližje do tam. Če bo prišel pravi trenutek, se bodo že tudi kocke same po sebi zložile v vzorec, ki ga bom prepoznala kot znak, da je prišel tisti čas.

Simpl kot pasulj, potem ko se mi enkrat zjasni na podstrešju.

(tu bi morala biti fotografija kako skrivam balone pod službeno mizo, ker nisem nisem nikjer pod nobenih pododstavkom hišnega reda zasledila, če jih je dovoljeno imeti na mizi, ker bi s svojo pisano barvo lahko motili miselne funkcije in delovni proces)