MALI PRINC OZ TAKRAT, KO BO UPANJE UMRLO ZADNJE



Presneto, da me spravi v obrate, ko pomislim kako je lahko en tak majhen mulc tako presneto brihten, da ko govori lisici o neki vrtnici in mu ona na koncu pravi, da si vedno odgovoren za tisto, kar udomačiš, to tudi razume.

In ni res, da je bistvo res očem nevidno in da kdor hoče gledati, mora to početi s srcem, ker enostavno srce včasih ne zmore več in morajo oči zamižati, ker se mi od teme v glavi zavrti in me prime, da bi se sesedla in posula sama vase, ampak ne, tokrat ne bom, ker če me ima držati na nogah sama trma, bom šla dalje in za prmej ne bom izpulila niti enega žeblja iz tistega mostu, ker vem, da bo prišla poledica in da za vsako rit palica raste.

Nekam v tisto knjigo so papozabili dodati poglavje o potrpljenju, ki ni neskončnoin pride točka, ko vsega porabiš in te samo geografska razdalja reši tega, da te ne koncu ne obsodijo zaradi umora s spenjačem za papir, ker bi tako z vsem svojim besom, ki se privali iz tega, da te nekdo špikne tja kamor res ni treba in to na res ne nepravi dan, ki so že drugi pred tem načenjali tvoje potrpljenje, se mu postavil iz oči v oči, da bi lahko videl kako res grmiš in bliskaš in mu pripel na fasado vse tiste besede, ki so ti bile napisane, povedane in puščene kot kamenčki pred vrati, ko te ni bilo doma in mu rekel: »Evo jih, zatakni si jih nekam, ker si taka reva, da so še besede od žalosti ovenele!« 

Ne moreš res verjeti, kako me ja zagrabilo, da bi z vrnjeno besedo razbila kakšno popolno zobno protetiko, kakšno okno ali pa nos, ker vse tisto, kar obvisi v zraku kot rečeno, a potem ni storjeno, najprej ovene, potem segnje, nato se posuši in na koncu umre. Trenutno verjamem, da sem v fazi gnitja, ki mu bo sledilo sušenje na hvalabogu soncu in če bi obstajalo svetovno prvenstvo v naivnosti na dolge proge, sem šampi-nj-on brez konkurence in že sama misel na to me zaboli me v center ponosa, ker za prmej se imam za osebo, ki ljudi prebere in zna ločevati zrnje od plev.

Ampak ne, jaz spadam med tiste, kjer upanje še vedno umira zadnje in jaz sem tista, ki ljudi ne meče stran. Japajade, presneto kako se lahko tako nasankam, nadrsam in padem istočasno na hrbet in na nos in ne bom priznala, da upanje še zalivam, tudi če vem, da to je pa res brezvezna potrata vode, ker je res ni bolj ne-apetitlih stvari na svetu kot je človek brez hrbtenice in ki ja za povrh vsega še nagnjen k izginevanju od tam, kjer se od stvari prične kaditi.

Mi je pa v tolažbo, da zdaj vem, da si več upam kot sem si mislila, da si tri nazaj in če bo kaj pomagalo, dala sem si zloščiti avro tudi, če sem eni kolegici komaj dopovedala, da ne, da nisem dala oprati avta, ampak avro.

In potem naenkrat ugovorim, da je na koledarju zmanjkalo septembra. Presneto, le kam je šel?




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več