Drsalka, lovec na zvezde

Veš, šele zdaj mislim, da razumem kaj pomeni gozd in v njem drevesa.   Drevo se ne more samo odločiti, kje bo zraslo. Pognati mora korenine tam, kamor je veter, spustil seme, da je vzklilo. Ko zraste, mora stoletja preživeti na istem mestu, z istimi sosedi in čisto nič ne more narediti, če je npr zraslo, med samimi tečnimi smrekami in trmastimi hrasti, ki mu kradejo sonce in se košatijo, da mu nalašč ovirajo pogled na dolino.   Ne pravijo zaman, da je molk zlato, in da je potrpežljivost čudežno mazilo. Včasih je dobro požreti besedo, ki te speče na jeziku.   V tišini, ob poslušanju ptičjega petja in šumenj vetra, ki se lovi med veje, se da rasti in stati drug ob drugem, složno, tudi stoletja.   Tako malo dreves raste na lepem in ravnem svetu in če že, so videti osamljena. Če rastejo v strmem, jih je vedno vsaj nekaj skupaj. Je že res, da morajo močno, zasaditi svoje korenine v globino...

Nekoč. Mogoče čez mnoga leta, se bo nekdo v množici čisto slučajno s toplo dlanjo dotaknil tvojega hrbta in zdrznil se boš, ker se bo v tebi prebudil spomin na kako je bilo takrat. Lahko bo zima. Lahko bo zgodnja pomlad, a tebi bo, kot bi se kar na enkrat potopil v visoko poletje. in v tisti večer, ko so poletne strele v nevihti sekale skozi nizko ležeče nebo, da je bilo medlo svetlo tam, kjer je bil prostor samo za dih in za prepletene roke, ujete v obroč okrog dveh teles in čisto dovolj luči je bilo, ko so na zid risale oranžne kroge tiste majhne sveče. Samo v tesno prepletenih rokah trenutki ne minejo, čeprav se v tišini sliši kako zunaj po šipi v kapljicah polzi čas. Strast nenadoma pljuskne, a voda odteče … Vem, da se mi v odsevu plamena sveč oči svetijo čisto drugače. Vem, da moja dlan na tvojem hrbtu pušča mehko sled in da ti drobno mlet vanilijev sladkor, ki ti ga z blazinicami p...

Prvega je nemogoče pozabiti, sploh, če pustiš, da ubijejo zato, da prideš do drugega.   Razmerje z drugim se je začelo, po pravici povedno, čisto materialistično, ker takrat je bila oglaševana ena akcija, da če pripelješ prvega, ki je že v letih, ti dajo precej popusta, da prideš do drugega. Ko sem se od prvega poslavljala sem do zadnjega upala, da se bo zanj dobro končalo, a se žal ni, ker ko so ga zagledali so rekli, da ga lahko dajo samo na sprešanje. Še vedno upam, da obstajajo nebesa tudi za avte, ki so bili velikokrat pokvarjeni. Ne morem reči, da je bil drugi ravno lep, a imel je duševno globino oz beri tisti predal, da lahko vanj vgradiš avtoradio, kar bi pri prvem bilo čisto brez smisla, ker pri tistem njegovem ropotanju itak nisi slišal nič in če si slučajno slišal zvoke, ki niso bili ropotanje motorja, to nikoli ni bil dober znak. Je pa drugi imel zanimivo nacionalno pripadnost, ker je bil Turk, s precej veliko familijo v Franciji. Tudi z nama je bilo tako ...