Schwarzenegger: I`LL BE BACK!!!


Mislim, da je najbolj temačna in mokra nedelja v novembru, primeren trenutek, da prezračim ta prostor in spet malo prevetrim svoje besede. 

V bistvu pišem telesno oškrbljena, ker mi je v preteklih dveh tednih uspelo nadpovprečno preščipniti dva ključna prsta. Najbolj občutim preščipnjeno blazinico levega kazalca, ki ima ključno vlogo pri sprehajanju po tipkovnici.  Tudi ne vem, kako sem lahko ta prst pozabila v predalu za , ko sem ga zapirala. 

Sredinec na desni rok sem pa pustila v prtljažniku od avta, ravno na mestu, kamor pade rezervno kolo, ko sem ga spravljala nazaj na svoje mesto in po par dneh mavričnih barv, se je končalo dobro, ker se je noht odločil, da bo ostal na prstu.  

Sledilo je čisto naključje, ko sem si pomotoma zapičila risalni žebljiček pod noht desnega palca. Tudi to je pustilo nežno manikuro, ki me je eno noč še kar prebujala iz spanja. Mislim preostalega spanja, ki ga ni požrl zamašen nos. 

So pa prsti prišli na vrsto teden za tem, ko sem se, psihično dotolčena zaradi neskončnega vesoljnega potopa, hotela zastrupiti s kombinacijo zadnje letošnje lastnoročno pridelane bučke, v kombinaciji z udušeno papriko, ki je bila prav tako pridelana v lastnih bolečinah v križu in potem, ko mi je sadike, takoj po zasaditvi obžrl sezonski divji zajec, ki vzame našo njivo za svojo poletno prebivališče. 

Čisto vsako zelenjavarsko sezono dobimo na notranjo stran električnega pastirja enega zajca, ki ga tri do štiri mesece dobesedno ne moremo najti, ker se pusti opaziti npr med pobiranjem bučk, a potem jo odkuri v fižol in potem je tu še skrivališče iz paprik, kolerabe, cvetače …  

No skratka, tiste zadnje lastnoročno pridelane bučke in paprike sem udušila že dan preden sem se odločila, da se za popestritev še enega mukotrpnega deževnega večera, malo zastrupim in zraven si zasmodila še en kos sira za žar in dodala ostanke radiča, ki tudi niso še kazali pretiranih simptomov nagnitosti. 

Po pol ure sem večerjo končala v WCju z glavo v školjki, kjer sem izbruhala vse zaužito od leta 1984 dalje in ko je želodec končno nehal izmetavati, sem se šla v kopalnico umiti in se pogledam v ogledalo in zgroženo ugotovimo, da se mi ni uspelo usmrtiti, sem se pa spremenila v Frankeštajna.
Moj fris je bil kot, da bi na njem nekaj eksplodiralo in večerjo sem sklenila z desertom na urgenci, kjer so mi od leta 1984 naprej, na tešče servirali eno porcijo tablet, ki naj bi me pomirile, da ne bom ponoči nemirna in nervozna, ker me bo skrbelo, kako bom takšna šla naslednji dan v službo in naj bi umirile nekaj, kar je zvenelo kot histerijska alergična reakcija, ki je bila označena z »če« in dohtar ni bil zihr, če je to to, ker je izgledalo bolj kot da so mi zaradi krčev, popokale čisto vse kapilare, ki jih premore tkivo mojega obraza in če pojem zraven antidepresiva še dve antialergijski tableti itak slabše ne bi moralo bit. 

Nekaj časa sem celo tuhtala, da bi naslednje jutri najprej šla v lokalno drogerijo po en puder in se namažem preden svoj fris pokažem sodelavcem, a potem sem ugotovila, da glede na to, da so moje izkušnje s pudri enake nula, je bolje, da se ne spremenim še v Frankeštajna, ki je ravno prišel z dopusta in bo bolje, da si enostavno nataknem na nos tista očala, ki imajo največji okvir.

To je bilo prvič, da sem se z obžalovanjem spomnila na tista dva legendarna srednješolska okvirja, ki sem ju lani spomladi slučajno našla pri pospravljanja podstrešja in sta best off mojih izborov v zadnjih 41 letih odkar sem včlanjena v klub 4okarjev. Eden je eden  letih imel tak divji leopardji vzorec v črno rdeči kombinaciji z dodanimi kristalčki. Drugi je bil pa prelivajoče se moder in štirikoten in nikoli ne bom razumela svojega stanja duha, kako sem lahko izbrala kaj takega. Ko sem sem se vsa navdušena nad svojo zgodovinsko najdbo, selficirala in fotko poslala v hecu na temo bitke spolov in kdo bolje izgleda v krilu in bolje pleše sirtaki, poslala enemu sodelavcu, ga je skoraj kap in mi odgovoril, da naj zaboga tisto reč na nosu takoj vržem stran, ker sem mu povzročila travmo.

Evo, pa ljudski pregovor lepo pravi, da čez sedem let vse prav pride, če seveda ne bi poslušala pametnih tipov in jih vrgla stran.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več