Cestno prometni predpisi

Vsake toliko

je priporočljivo zategniti ročno

in se čisto ustaviti

na robu ceste.

Takrat moraš pogledati nazaj,

da nisi kje koga povozil,

s hupanjem prestrašil ptice

ali kje kakšen prometni znak prezrl.

Pa pustiti moraš,

da te kdo prehiti.

Tiste, ki živijo prehitro,

je bolje prostovoljno spustiti mimo,

kot pa da si ti na koncu kriv

za njihov srčni infarkt.

To je hkrati tudi preventiva,

da pri sebi pravočasno prepoznaš

stiskanje v prsih

in si zmeriš in si umiriš pritisk,

preden je prepozno.

Takrat je tudi pravi čas,

da prešteješ letnice na deblu

in si osliniš prst,

da z njim namažeš skorjo,

tam kjer je okrušena,

ker ti od tam odteka smola.

Na sok življenja

je namreč treba paziti,

da ti življenje ne skaplja med prsti.

Lahko pa tudi samo stojiš tiho

in opazuješ razgled.

Razgledne ploščadi so

en tak lep prostor

za presejanje vsega tistega,

v kar verjameš.

Verjeti…

V to,

da so konci lahko tudi srečni.

V to, da barve so.

V to, da je tudi sivočrno barva,

ki hvalabogu spomladi skopni.

Če imaš srečo takoj za tem,

ko ugotoviš, da je lanski sneg nekaj,

zaradi česar

si ni vredno beliti glave.

Lepše je, če ti lasje osivijo

po naravni poti.

Verjeti…

V to, da pomlad slej ali prej pride.

Če je treba, pride tudi poleti.

Verjeti…

V to, da se na koncu vse plača

in se tisto dobro vrača.

Če si dal.

Če nisi,

je bolje, da investiraš v

vrednostne papirje.

Meni so najljubše tiste delnice,

ki so navadna pisma

s kuverto in z znamko.

Pa modre kartice

na kateri je hrastov list,

pisana zvezda,

nasmeh,

zlato sonce

in ladjica z jadrom,

ki kar nekam

pluje.

Verjeti…

V to, da lahko čez

deset minut vse znova prebarvaš

in da papir že res vse prenese,

je pa tudi on najlepši takrat,

ko je popisan iskreno.

Mislim,

da so nekoč

že poskusili uzakoniti,

da se na papirusu

ni bi smelo lagati.

S tem namreč žališ drevesa.

Če drevo umre zaman,

si kriv

in se te njihova smola

prime za prste

in potem moreš s tem živeti.

Dobro je.

Ko se prezračiš in vidiš,

da je »verjamem« še vedno tam,

kjer je bil

in v zbirki nič ne manjka.

Potem lahko greš ven,

ko se dela dan

in ko si zunaj,

globoko vdihneš.

Ko hodiš tja,

kjer si se namenil pričakati dan,

te malo zebe v prste na rokah,

a to je dobro.

Imaš občutek,

da si živ, ker čutiš.

Če čutiš,

da so tisti občutki še tam,

na tretji polici na desni,

v levem srčnem prekatu,

je več kot dovolj.

Več od sebe

na kakšen tak dan,

ko imaš še samo pričakovanja

brez dejanj,

ne moreš pričakovati.

Potem si mirnejši,

ko se spet usedeš v avto,

in poženeš motor,

da se odpelješ dalje.

Če čutiš, potem tudi Veš,

da tiste stvari iz preteklosti,

ki te morajo še kdaj dohiteti,

Te,

slej ali prej

in zato ni treba,

da ustavljaš in jih čakaš

na čisto vsakem naslednjem počivališču.

Ustavi takrat,

ko boš žejen iskrenih besed

in lačen dotika,

h kateremu se boš vračal.

Je pa dobro,

da preden ustaviš razmisliš,

ali ga ne bi bilo dobro vzeti s sabo,

ker ni nujno,

da te bo vedno,

tam na tistem počivališču,

čakal,

če boš ustavil.

Prosim vedi,

da od »Če-jev« nikoli nisi sit,

se jih pa slej ali prej naješ,

da ti škodijo

in res čisto nikoli

o njih ne sanjaš tako,

da ti zjutraj brbota kri v žilah

in je vse znotraj tebe toplo.

Če ti je toplo siješ.

Če se preobješ Če-jev

pa že navsezgodaj zjutraj umikaš pogled.

Če smo že pri besedah,

je »Nič« v primerjavi s »Če«

vsaj iskren.

Zato imam Nič raje,

ker tu vsaj vem pri čem sem.

Torej.

Srečno pot in

kljub vsemu,

ne vozi prehitro!

Hitrost ubija.

V najboljšem razpletu

samo barve,

ker se sprimejo v eno.

Zato vozi previdno

in pazi na sanje.

Potem boš nekoč rekel,

da si živel:

»Počasi, sanjavo

in v barvah.«

in ugotovil boš,

da je bilo tvoje življenje

čisto vsakdanje,

a izjemno,

ker ne vidi vsakdo,

vseh barv.