FELJTON

Kratek povzetek blogerskega mrka …

Vse se je začelo prvi petek junija, ko so temperature prvič prišle v bližino 30ice in se je meni zdelo  malo čudno kako, da mi klima v avtu greje in po dveh dneh štelanja knofov, prevažanja in švicanja, sem prišla do brihtne ugotovitve, da je mrbit zmanjkalo plina in je čas, da s srebrno kočijo obiščeva najljubšega avtomehanika in ob tej priložnosti vprašava še za strokovno mnenje zakaj bremze malo cvrkajo, ker od kar sem enkrat ignorirala cvrkanje in je prešlo v tuljenje in sem skoraj znucala kolesa, imam strah pred iztrošenimi zavorami.  Dodatno tudi že par mesecev tuhtam uganko, zakaj se mi ob vžigu prižge opozorilo, da moram preveriti, ker mi kvazi ne svetijo neke stranske luči, kjer res ne najdem, da bi kakšna ne svetila tako in takrat kot je treba in seveda, bilo bi potrebno, da naredi manjši face ifiting na zadnjem odbijaču, kjer se mi je nekdo podpisal in ni pustil za sabo svoje telefonske številke. 

Potem so tisto sredo zvečer ugasnile vse internetne povezave naše bajte z zunanjim svetom. Pa smo malo potovali v času nazaj, ko ni televizije, telefona, interneta, ker tudi signala za mobilne komunikacije že tako čisto normalno nimamo v izobilju in je pač tako, da če živiš v belem fleku nepokritosti s signalom, kar je svojevrstni luksuz, a če ti crkne še internet, si res v planinskem raju, kjer edino službeni maili so mi neke noči čudežno prileteli skozi in to je bil čudež, ki ga tudi ne bi bilo treba. 

Saj Telekomov servis ni bil tako slab, potem ko smo tri dni klicali v operativni center kakšen je status prihoda serviserja in ko v petek vsi znanci prispevali telefonske številke ljudi, ki so jih v svojih telefonih imeli shranjene pod telekomove serviserje in je en možakar, ki je verjetno že v penziji, ker je rekel, da ne dela več, a je tudi rekel, da zna biti, da je problem na optičnem kablu in glede na to kaj vse smo letos že počeli s streho in na strehi, se je verjetnost za to zdela zelo velika in potem je teorijo v ponedeljek potrdil tudi serviser, ki nas je le našel in je rekel, da z modemom ni nič narobe in da mora priti mojster od GVO in kot vsak zvest uporabnik, smo najprej pomislili ojoj koliko bo šele to trajalo, a glej ga čudež številka dve, ker je narisal na naš naslov že naslednji dan in ko je strokovno ocenil stanje rahlo nacufanega optičnega kabla, ki pelje v bajto, je rekel, da je b.p. in mora bit problem v centrali. Aleluja in problem je res bil v centrali in v sredo zvečer se nam ni bilo treba več pogovarjati in smo lahko spali vsak pred svojim TVjem.

Ko ima človek internet, se lahko spet začne posvečati ostalim luksuznim dobrinam, kot je npr avto in ko sva se z mehanikom zmenila, kdaj mu ga lahko pustim za dva dni, ker bom čistila ostanke lanskega dopusta, ki mu konec junija poteče rok trajanja in se s Prestolonaslednkom dogovorla, da me ob 5h pobere pri mehaniku, ki ima delavnico malo bližje civilizaciji, a še vedno zelo daleč od prvega normalnega kafiča. 

No, če je poletje in si planiraš malo oddiha, se človeku zaluštajo prvi čevapčiči v sezoni in ker ponudba presega povpraševanje, sem jih morala dan prej naročiti, sem seveda, preden sem se odpeljala do mehanika, šla najprej po čevapčiče in potem v vitrini z mlečnimi izdekli zagledam Skyr, ker je the best izvedba islandskega jogurta in seveda se mi je milo storilo po ogromnih količinah, ki smo ga pojedle preteklo poletje, ko smo podhlajene in premočene doživljale islandsko poletje v vseh svojih čudovitih razsežnostih in sem ga nabasala v vrečko s čevapčiči.

Seveda takoj, ko sem oddala avto, vidim na telefonu sporočilo, s katerim mi Prestolonaslednik sporoča, da bo »malo zamudil«, ker v pretvorbi v realne časovne okvire pomeni, da bo zamudil vsaj 50 min, če v zamudo ne dodam še gostega prometa med Kranjem in Škofjo loko in glede na to, da najbližjo kavo bi dobila pri sestrični v sosednji vasi, a ker je njen partner tudi mehanik in bi izpadlo diplomatsko zelo zakomplicirano, ko bi se razvedelo, da sem se na kavi oglasila, ker sem avto pustila pri drugem mehaniku, sem se raje odločila, da počasi in peš odpeketam proti domu in s sabo tovorim čevapčiče in Skyr. 

Hvalila sem svojo odločitev, da zjutraj nisem obula čevljev s ta visoko peto, ker že peketanje med senožetimi, kjer je bila košnja v največjem možnem obsegu in je vse kar leze in gre kosilo, grabilo in baliralo, je bilo precej čudno. Je pa treba priznat, da Tamaris so preklemano dobri čevlji, vredni svojega denarja, ker sem prehodila pol poti proti domu in niti enega samega žulja. Bolj so jo skupili čevapčiči, ki niso bili prilagojene embalirani za dolgo peš hojo in jim je gravitacija naredila svoje. Je bilo pa meso dodatno uležano med tresenjem in to je očitno doprineslo h okusu, ker so bili v spečenem stanju naravnost božanski. 

Nadaljevanje sledi v kratkem, ker zdaj internet imamo.