STREHA NA STREHI

Moje pisanje je za dober mesec utihnilo, ker so me čisto prevzele druge ročne spretnosti, ki so med drugim vključevale tudi pisanje, a to pisanje je bilo precej podobno pisarijam vojnega dopisnika v Koreji in tu ne bom izgubljala preveč besed, ker to je pisanje za katerega me vsak mesec 15ga plačujejo in zato sem tudi reskirala eno noč brez spanja, da sem telefonsko poskušala rešiti Korejsko krizo in temu je sledil en blazno ponosen petek, ko je moje posredovanje občudoval tudi moj šef. Moje zmagoslavje je bilo kratkotrajno, ker kot v vseh vojnah, je že v ponedeljek padla atomska bomba in še odpravljamo posledice radiacije, ki grozi, da bo resno kontaminirala naš nov posel. Ampak kar te ne ubije, te naredi bolj močnega.

Med druge prostočasne dejavnosti, s katerimi sem se zabavala v dobrem mesecu blogerskega zatišja so bile rekreativne narave, ki so vključevale nebroj vzponov in spustov po stopnicah. Na zidrarski oder in na vrh lat na strehi nisem hotela plezati, tudi če so me vabili, ker sem vedela, da se bi se moj vzpon končal s prihodom gorske reševalne ekipe in helikopterja. Se še spominjam takrat, ko smo zidali bajto in sta oče in nono zidala »raufnk« in sem jaz splezala k njima na streho, da bi si ga ogledala bolj blizu. Še dobro, da sta se takrat tako ustrašila zame, da jih nisem niti slišala, ker sem podrla dimnik in ga je bilo treba pozidati znova. 

Gor in dol po vseh  stopnicah v bajti sem lezla tolikokrat, da se mi je povrnilo moje tekaško koleno, ki se nadgradilo v »menjamo streho na bajti špikanje«v kolku, a to me ni ustavilo, da na štafeti na občinskem gasilskem tekmovanju ne bi dala vsega od sebe in prvič pritekla čez ciljno črto tako hitro, da nas niti fotofiniš ni zaznal in smo morale še enkrat odtečt celo štafeto.

Sem tudi naštudirala hitropotezno pomivanje in pometanje hiše od podstrešja do kleti, kar sem dnevno trenirala in to se mi je blazno dobro poznalo pri zvijanju iste zajebane in težke B cevi pri gasilskih treningih. 

Sem tudi natrenirala, da serviram kafe pred hišo ali pa na podstrehi brez, da bi bilo potem potrebno prebeliti stene. Sicer stene bo treba prebeliti, ker na žalost je tisto štemanje na podstrehi pustilo posledice že na tako naglodanem ometu v moji dnevni, kjer sem do sedaj lahko živela v zanikanju in se delala, da rdeče pikice originalne barve stene, nič ne tolčejo skozi bež naslednji nanos. Zdaj imam veliko rdečo reko, ki se vije po celi steni in ne morem zanikati, da ne obstaja, a ker sem istočasno opazila, da mi je meče ven eno dilo pri ladijskem podu, mislim, da ni druge in bo treba bajto podreti in jo pozidati na novo, me pa tolaži to, da so ploščice v kopalnici preživele štemanje in sem preživela tisto usodno in smrtonosno srečanje s škorpijonom, ki se je odločil, da pred ropotanjem in tresenjem bajte, pobegne v moj WC. Ubila sem škorpijona in zdaj mi tudi medvedi in volkovi ne morejo do živega. 

Sem odkrila, da imam talent za ruvanje žebljev iz starega ostrešja in da če počneš to po službi, je tako meditativno kot joga. Če kdo rabi malo rabljene žeblje, podarimo ugodno. So različnih dolžin in da se dobiti tudi skrivljene. Neverjetno, a resnično, čisto nobenega si nisem zapičila nikamor.

V tem času sem tudi zapustila vsa virtualna socialna omrežja, ker kdo rabi FB všečke, če imaš na hiši šest do ne dolgo nazaj, čistih neznancev in ti postanejo blizu kot, da živijo tu in ki ti mimogrede nesejo v bajto vrečke iz trgovine in novo WC desko in te pozdravljajo: »O je končno prišlo moje sonce.« in ravno tisti dan, ko misliš, da jih ne bo, opereš svoje modrce in spodnje hlače in jih daš sušit povsod tja, kjer je izhod na balkon, kamor gredo postavljat dele odra  in jih imaš na veliko noč na kosilu kot šest božičkov, ki ti pri plus 30 plezajo po strehi in so na meji sončarice, ker se gredo bitko s časom in delajo vse kar se da, da bi spravili še zadnji del stare strehe dol, da bi gor dali les, izolacijo in folijo, ker potem je kazalo, da se bo vreme sfižilo in pod folijo naj bi bila moja difelbahija in moj ladijski pod na varnem. Kaj bi naredilo z ladijskim podom in avdio video tehniko pri Prestolonasledniku me ni brigalo, ker ko je povodenj in ni strehe na bajti rešuje vsak svojo rit, no in potem je vreme res konkretno sfižilo in toliko o tem, koliko sem jaz sonce.

A je šlo in v polčasu med neskončnostjo nalivov, nam je uspelo prelisičiti monsunsko deževje in  jim je uspelo spraviti novo streho gor in celo namontirat strešna okna in kot za sprostitev smo v kratkotrajni vedrini, uspeli zvoziti gnoj na njivo. Trosenje je bila čista katarza in neverjetno kako se s tem opravilom lahko poistovetim in še enkrat, če bi bila to olimpijska kategorija športa, sem jaz pri tistih, ki pobirajo kolajne in na koncu smo njivo tudi zorali in posadili krompir, smo en teden za glavnino v vasi in veliki duhovi dobre letine so mirni in vse samo zato, da strune in koloradski hrošči le ne bodo pomrli od lakote.

Za konec samo še vremenska napoved za prihajajoče dni. Vremenska karma bo minila. Vreme se bo definitivno izboljšalo po naslednjem tednu, ko pridejo podreti še zadnji del zidarskega odra, ker morajo še namontirati vrata v mansardo in postaviti stopnišče in na novo vliti trak pred hišo, ki je počil, ker je po nesreči dol padel en 300 kilski del kovinske konstrukcije, ki je del novega ostrešja. Zdi se mi kot, da vreme tam gor gleda tisto oder in si misli, evo niso še končali, še jih lahko malo zajebavamo  in se opravičujem, ker smo vam povzročili, da se je aprilsko vreme potegnilo v maj.

 P.S. dež je na fotografijah odstranjen s fotošopom.