Ozimnica v kozarcu

S spomini v času,

je dobro poračunati takrat,

ko konzerviraš zadnje jesenske spomine.

Če čakaš do zadnjega dneva v letu,

Se zna zgoditi,

da si na novoletno jutro brez zajtrka

in potem nekako ležiš v postelji

in ne veš kaj bi z njim počel.

Novo leto na razmetanem podstrešju, hm…

Vsako leto se mi leta

zdijo dragocenejša

in zdi se mi,

da jih je greh zapravljati

kar nekam v tri krasne tudi,

če imaš na koncu krompir v oblicah

in res izpadejo nebeško jasne.

Večkrat moja namreč niso

in slepi sreči ne zaupam več.

Podpisujem se samo še pod tisto,

kar naredim po svojih najboljših močeh

in potem, ko končam,

rečem: »Bog pomagaj, je kar je.«

Ni ne vem kaj, je pa moje.

Naj svet pregloda, požre

in izpljune.

Saj so tudi polomije lahko simpatične,

ko se naveličaš smiliti samemu sebi.

Ugotovila sem, da imam prve gube.

Ne samo od smeha.

Lahko si tudi že preštejem brazgotine.

To me tolaži.

Pomeni, da sem živela.

Pomeni tudi,

da sem bio razgradljiva

in da ni na meni nobene plastike.

Če že onesnažujem okolje,

potem je to zrak.

Vanj namreč včasih spuščam

grde besede.

In včasih, na kakšno jutro,

s svojim dolgim ksihtom kvarim razgled.

Določena jutra,

so gladko malo neprimerna

za intenzivno fotosintezo,

za zelenje in za zrak

in bi jih bilo zato bolje prespati.

Prav je, da tisto,

česar si med letom nabral

pregledaš in opereš

preden vse skupaj

narežeš na tanke rezine

in razvrstiš po kozarcih.

na sladko, kislo in na začinjeno.

Če hočeš,

da ti ostane ozimnica za zimo,

moraš ločiti zdravo od gnilega.

Zdravo potem posušiš ali opariš,

gnilo pa odrežeš in zavržeš.

Samo ljudi ne smeš obrezovati

in odmetavati stran.

Tudi njihovo odmetavanje na kompost,

je v tem primeru prepovedano.

Tudi tistim,

ki so morilci sanj in požiralci upanja

je treba oprostiti

in jim dati poleno v roke,

ne pod noge.

Potem odidejo stran

in ti imaš mir

in mirno vest,

ker si naredil vse kar je v tvoji moči,

da si zakurijo pod petami

da v zimski noči ne bodo zmrznili

zaradi hladu, ki ga puščajo za sabo.

Na pogorišču,

kjer je nekoč nekaj gorelo

vedno slej ali prej pritisne hlad.

Tudi lepe spomine se kuri,

mar ne?

Sploh tiste,

ki jih čas razkrinka kot goljufijo.

Času ni mogoče prikriti ničesar.

Ima eno tako lupo,

ki presvetli tudi skozi besede

in jih loči na seme in na pleve.

Mora pa biti,

vloženo v kozarce

tisto kar ostaja

in na police razvrščeno na kislo

in na grenko.

Saj tudi kisle kumarice teknejo,

ko je zanje pravi čas.

Čeprav je zanj včasih potrebno čakati

na naslednje poletje,

ali pa, da dozori letošnji sir

in da burja prepiha nov pršut.

Tudi cedenje slin ima svoj okus.

Vedno je najprej sladek,

preden postane grenak ali kisel.

Če vse skupaj zgnije,

vsaj veš, da je šlo za »pokorobo«

in da vse skupaj ni bilo

vredno piškavega groša.

Si pa pošteno plačal

in to te nekaj časa jezi,

potem pa samo od sebe mine.

Pri vsem tem času,

ki mi polzi med prsti

in mi ga zmanjkuje iz denarnice

je najboljše to,

da je jutri vedno en čisto nov dan

in ko ga čakam iz noči v jutro,

se mi vedno zdi lep.

Tudi, če potem ni.

Ko se tako grem

konzervatorja za zimo,

na kak tak melanholičen dan,

še sama sebi ne morem verjeti

koliko ene zelene je v travi,

za nazaj

in kako barve ne bledijo.

Priznam pa,

da mi velikokrat črv v glavi

poje imena ljudi in stvari,

a okusa, ki ga pusti občutek

in njihovih obrazov,

čisto nikdar.

Očitno imam v glavi zelo

izbirčnega črva.

Rad ima črke in številke,

ne mara pa slikanic.

To me tolaži,

če mi bo v spominu ostal kraj,

bom vedno našla pot nazaj.

Hišo,

kjer je streha rdeča,

poznam.

V poseben kozarec

in na posebno polico gre spoznanje,

da besed ni mogoče priganjati.

Pridejo, ko se jim zdi prav.

Ko mislijo, da imajo kaj povedati.

Priznajo, da ne znajo vedno tolažiti.

Se pa pustijo poslušati.

Zraven sem dala tudi

en kozarec vloženih sladkih sanj.

Redko se zgodijo take,

ko se naslednje jutro spominjam

človeka, občutka in besed.

Te so bile take,

da bodo držale vso dolgo mrzlo zimo

in vem,

da jih tudi naslednje poletje

še ne bom pojedla.

Saj ne,

da mi ne teknejo.

Raje si bom oblizovala prste.

Določenih stvari se ne smeš dotikati.

Dovolj je, če jih gledaš

in jim želiš dobro.

Zdaj sama v sebi razumem napise:

»Ne hodi po travi

in ne pihaj regratovih lučk!«