Med, med svilo in nebom
Toplina, za katero še ne vem čisto točno, od kod pride. Svileni pogledi, ki jih ujamem v tistih ne čisto običajnih časih, tako na skrito, s strani. Močne dlani in besede, ki se ne kvarijo. Opažam, da imajo mesec za mesecem boljši okus. Počasi zorijo. Tiste modre svilene trakove iz tvojih oči, si na tesno ovijem med prste, da iz danes ne jutri, ne pozabim, kako medeno je žlahtno svilo čutiti na goli koži in po njej hoditi z bosimi podplati. Drsi mi, pa sploh ne čutim potrebe, da bi lovila ravnotežje in vse kar mi pade na misel je to, kako danes diši vanilija. Ko je svila ovita name na tesno, te čutim, ko diham in tako okus po medu z vanilijo ostane tudi, ko se kot zakleto ujame v kakšen dan cenenega bombaža, ki ko ga pereš, razbarva še tisto, kar je bilo včeraj brezmadežno belo. Praviš mi, da naj vdihnem, da naj najprej preštejem do deset in potem zaprano vzamem na lahko, ker je samo drugače pisano...