Drsalka, lovec na zvezde

Kot na primer to, da sobotno kosilo z menijem krompirjeva juha, ocvrte sardele, dušen brstični ohrovt, ajdova kaša z papriko, vključeno z pranjem solate spravim skozi v eni uri, ne da bi se mi kaj prismodilo in bi imela prevretega krompirja čez pol kuhinje   in je vse imelo okus in izgled in pri tem sem simultano pred serviranjem kosila pomila še pretežni del posode. S tem kompenziram ponedeljkovo zalivanje rož, ko je bilo res tisto zadnje preden greš spat in potem zaslišim pljusk in po slapu, ki steče za omaro po ploščicah dol, ugotovim, da sem plezalko na vrhu omare, ki jo dosežem samo stoječa na stolu,   pa res malo preveč   zalila. No, ko gledam tisti Peričnik polzeti dol nekam za steklokeramično ploščo, sem si rekla, pusti, pozabi, sploh ne glej, bejž spat, saj je samo voda. Naslednje jutro se je steklokeramična vžgala, ni me elektrificiralo in nič se ni bliskalo, torej je bila moja odločitev za ignoriranje pravilna, ker tudi varovalk v bajti ni prekurilo, ...

Da, to je bil teden vesoljnega potopa, ki je vseboval en mlaj in v sredo tudi en manjši potres, ki je čisto padel v kontekst principa, da ko bo šlo kaj narobe, bi šlo vse po spisku. Že ponedeljek je bil divji, kjer imam zdaj nov osebni rekord koliko sestankov upam strpati v svoj službeni dan in na koncu sem bila precej utrujena, a tako presneto zadovoljna sama s sabo, ker sem mislila, da sem rešila svoj svet. Občutek moje vsemogočnosti je trajal natanko do torka zelo zgodaj zjutraj, ko je eksplodirala prva pisna bomba in od tam je šlo vse v tri krasne, ker ko proizvodnja ne more narediti pravočasno in posledično kupcu ustavimo linijo, se to ne konča z medsebojnim objemanjem in trepljanjem po rami, da ah saj ni panike, vam bo pa naslednjič uspelo dobaviti pravočasno in šefi so mi dali jasno sporočilo, da moram izbrskati vse možne izgovore, zakaj nismo mi krivi in zakaj naj nam kupec ne bi poslal računa za zastoj proizvodnje.  Medtem, ko sem bila živčno vojno z enim...

Drugi teden novega leta je bil lekcija o življenju in o minevanju in o drugih življenjskih resnicah, ki so me resetirale iskanja dlake v jajcu in igle v kopici sena. Kakorkoli gledaš, se fasada enkrat posuje, pa naj bo še tako lepa na zunaj in ko si tam v »trugi« in pred luknjo, šteje samo tisto kar se ne da prešteti in čuti se kakšen človek si bil v srcu. Fasada je »passe«, ker krste pridejo v standardnih izvedbah in dimenzijah in oblečejo ti pa kar eno. V petek mi potem v službeni nabiralnik prileti sporočilo ene gospe, s katero zadnje leto sodelujemo in me je njen prvi mail res nasmejal, ker je Francozinja in je napisala, da če ji lahko prosim samo pišem in je ne kličem, ker njena Angleščina ni dobra, se pa še uči in pisala mi bo lahko, govoriti pa ne upa. No, v petek mi je napisala, da se za nekaj časa poslavlja, ker so ji v začetku decembra diagnosticirali, da se je rak ponovil in da zdaj začenja terapije.   Mislim, da sem ene petkrat globoko vdihnila preden sem sploh...

Če slučajno velja to, da po prvem tednu se leto pozna, potem prosim »beep me up Scotty«, ker imam že vsega poln kufer.  Začelo se je že tam, kjer sem na novega leta dan ugotovila, da Instagram in Facebook občinstvo pomenita več kot pol leta druženja z mano, ki sta mu sledila dva dneva »čudovitega« nizko-oblačnega vremena, kar ni ravno pripomoglo pri dvigovanju moje samopodobe s kavča. Če si kdaj grem na živce, potem je to ob jutrih, ko je moje telo pretežko, da bi ga duh bil sposoben dobiti iz postelje, ko zvoni budilka in potem se skrivam pod kovtrom, kjer se v resnici skrivam pred resničnostjo še enega novega dne in upam, da sem samo grdo sanjala. Ne, nisem tega z lahkoto prenesla tega, da sem bila odložena nazaj na polico, ker pač nisem več potrebna in res sem upala, da si samo domišljam, da je zdaj nekaj drugače. Sploh zato, ker sem pred tem izvedla več varnostnih preizkušenj, s tem, da stestiram kaj človek dejansko hoče od mene. Nobeden izmed mojih testov ni pokazal č...

Dragi Silvester, nisva še čist končala in ti še malo pišem a veš … Ker sem lani malo bolj malo, bom pa letos vsaj na začetku noter prinašala. Razveselilo me je, ko sem tik pred Božičem dobila sporočilo mame Pike Nogavičke, da mi želi lepe praznika, da moje učenje Angleške slovnice s Piko Nogavičko in tudi drugih ne-angleških neumnosti, pušča pozitivne sledove in da je videti napredek in da če bi imela čas jo še učiti tudi v letošnjem letu. Itak, da bom, ker se mi zdi fajn, ko vidim, da znam razložiti stvari tako, da jih ljudje razumejo (in ker mi to mi vzbuja upanje, da me potem razumejo tudi odrasli ljudje pri drugih rečeh) in tudi zato, ker še imam svoje grozljive matematične spomine iz osnovne šole, kjer sem šele pri skoraj 20ih dojela kaj je to Pitagorov izrek. Pred tem so vse bile samo geometrijske skice, kjer mi je bil pomemben samo umetniški vtis skice in niti pod razno matematična logika, ki bi jo morala iz skice razbrati. Dotaknila se mi je tudi prijaznost tiste ...