SILVESTROVANJE

Dragi Silvester ti pišem … ker saj ne, da sem pozabila nate, samo ti zmeraj hitreje prideš mimo in vedno mi ostane še toliko stvari, ki sem mislila, da jim bom še pravila skozi to leto. Sicer ni slabo, ker imam že zdaj reči, ki z veseljem pričakujem in tudi tiste, ki se jih ne samo malo, ampak kar bojim, Ah, ugotavljam, da ima hitro bežajoči čas to prednost, da se akcije, ko prej bleknem kakor pomislim, moji fiaski, floskule in zdrsi hitreje pozabijo. Za Božič sem dobila dve lepi misli, ki me res zadeneta čisto v tarčo:

Ko tečeš proti sončneu zahodu in ti ptice prepevajo na ramenih, vedi, da si srečna in nisi sama.

Veš kaj je tvoja naloga. Zaupaj si in ne odlašaj. Upaj si tvegati!

Hm, že mora biti tako, da te določene besede in ljudje najdejo, ko si dozorel zanje. Ugotavljam tudi, da so nekateri ljudje enostavno minili in mi je pomen njihovih besed potekel ob odsotnosti konkretnih dejanj.

Dragi Silvester, saj se bova itak oponoči srečala na kuhanem vinu, če bo nocojšnja misija zimskega vzpona na Blegoš uspela, kar zna biti problem, ker ko je danes dopoldan zunaj sijalo sto sonc, mi je pa Finančnica (druga članica odprave) napisala sporočilo, da a veš, da zna biti zvečer na zahodu dež … in majke mi, da je res fesjt ženska, res dober človek, fura odgovorno službo, samo me pa spravi na obrate s tistim njenim dajmo počakat, da kaj bo in potem joj pa to ni, pa ojej kaj če uno ni bilo ok … in potem sem ji napisala nazaj, da ja, res lahko bo začelo deževat, lahko bo tudi potres, ki mu bo sledil vesoljni potop in potem so tu še krvoločne Gorenjske srne in živgroza, kaj pa šele pohotni planinci … No izgleda, da mi je ta zadnje malo zamerila in zna biti, da bom šla sama.

Silvester veš, ne glede na vse koliko me včasih spravijo na obrate, mi gredo na živce, imam vsega pol kufer in bi vse nekam poslala, so ljudje tisti, ki me pripravijo, do tega, da kakšen dan ostanem brez diha, najdejo tisto najbolj mehko v meni in se mi zdi, da sem zaradi njih tu, kjer sem in da je čisto prav tako kot je. Veliko jih je, a bom pustila tu samo nekaj utrinkov, vse ostalo bo šlo za mano v nov koledar.

Včasih se zgodi kaj žalostnega, a takrat šele začutiš tisto nevidno nit, ki jo pletemo v svetu. Ko je Košarkarica ta teden izgubila očeta, in je tisti konec žalostno presekal prazničnost in hektolitri dežja niso ravno pomagali, da ne bi mislil kaj bo, ko bo …. Ko dejansko ne veš kaj bi rekel, niti ni treba reči ničesar. Se pa dobrota v človeku in tisto, kar je nosil s sabo, čuti tudi, ko ga ni več in zato se je vredno truditi, da poskušaš biti tisti Človek z veliko začetnico. Saj ni lahko in včasih se ti zdi, da vse po spisku »zaserješ«, a je treba, da ponovno in ponovno in ponovno poizkušaš. Včeraj, ko je preteklo par dni, smo ujele nekaj lučk v praznični Ljubljani, popile eno pozno arabsko kavo s kardamonom in šle v gledališče. Ker življenje gre dalje in tisti, ki jih več ni, ne bi želeli, da ga ne živimo in smeh zdravniki predpisujejo tudi kot zdravilo.

Nocoj mislim na Levjesrčnega, kjer mi res ni čisto nič jasno, ker me je ta teden prilično razkuril, ker nekako je nekako vzvišeno reagiral na nekaj, kar se meni zdi zanimivo in je potem izginil in potem prišel nazaj z popravkom svoje reakcije, ki bi ga na lestvici od 1 do 10 lahko dali pod 11 in je potem spet izginil, kot da sem nekdo, ki mu vsake toliko, ko ga sreča na hodniku, reče živijo. Pač naj bo, kjer hoče biti, je bilo pa zadnje pol leta z njim v bližini najprej lepo, potem res zelo zanimivo in nikoli si nisem predstavljala take bližine in da mi nekdo lahko odčara tiste kot v pesek zacoprane možgane in zagledam luč na koncu tunela. In všeč mi je to, kar je delal iz mene ... Ugotavljam, da ima srce in možgane na pravem mestu, je mojster za pozitivna presenečenja in zna narediti, da mi vzame sapo in se počutim res blizu, je pa živa uganka. Je tudi tako, da sem se v zadnje pol leta preveč navadila nanj in na njegovo stalno prisotnost in je verjetno bolje, da odidem zdaj predem mi bo res preveč manjkal, ker se zavedam, da tudi pod razno ne pašem v tisto v sliko popoplnosti, ki jo nosi v glavi. Saj sem veliko premišljala, zelo dosti oklevala, a zdajmislim, da bo tako bolje zame. Raje ga pogrešam zdaj, sem žalostna, ker to pomeni, dobro in da je bilo iskreno in preživim, kot pa to počnem to isto šele čez 3 mesece, ker zlomk je, ko ti človek zleze pod kožo. Lažje je s klopom, potegneš ga ven in je.

Nocoj bom poslala par dobrih želja tudi Kakovostniku, ki je res kot nekaj za kar se lahko primem, ko stvari postanejo preveč napete in goste. Vem, da mu težim, ko od njega hočem imeti stvari, ko jih ne more narediti do takrat, ko jih rabim. Pa včasih kaj zafrknem in mora narediti ponovno in je edini, ki je tam zadaj, ko bijem svoje bitke z mlini na veter in mi kakšen dan res poidejo moči in veliko mi pomeni, ko vidi, da sem nekaj le rešila in dobim sporočilo "Združeni nalogi vam čestitajo ob priključitvi Brazlije matični domovini ...". Nekako na daljavo registrira, da sem kdaj na koncu in da postajam nevarna za okolje in sem tik pred tem, da prodam dušo islamistom, ker se mi zdi, da bi samo z eksplozijo lahko še kaj premaknila. Takrat ponvadi dobim kakšen smešen mail in vzgojila sva kulturo komuniciranja v podobah, ki jih na brzno najdeš na netu in to takoj naredi kakšen torek občutno lažji in misel, da sem bila zadnja misel preden je za letos zaprl pisarno, je res topla. Seveda to, da sem mu prej neumorno težila, nima nobene veze :)

 

Hm, očitno ne bom končala nocoj, ker mi Finančnica pa le ni zamerila in sem dobila poziv, da je nočna odprava stekla, zato na naslednje pisanje in do takrat - Srečno :)