KAFE IN NEPOZABNO ZELJE

Letos mi je December brzel skozi prste veliko hitreje, kot sem ga upala popisovat. Še vedno največ pisnega ustvarjalnega navdiha dobim, ko zvečer sprehajam Modrega dirkača, a kaj ko je potem moj dober namen zapisovanja konča nekje med kuhinjo, kopalnico in kavčem. Celo večkrat se mi je zgodilo, da sem noč začela in končala na kavču, klinično mrtva in mislim, da se temu reče veseli december po štiridesetem. Itak kot še vsako leto, je Božič prišel prej kot mi je uspelo rešit svet zato bom po Novem letu še malo vztrajala.

Torej, se pravi, da zdaj za nazaj zbiram utrinke in si delam opombe tistih presežnikov, da jih ne pozabim. 

Ah, no. Saj ene stvari so za jih takoj pozabit, ker mi niso ravno uspele, a klinc, tudi osmešiti se je dobro v slogu, da se potem še nekaj časa drži. Med to padejo moje konferenčne predstavitve, kjer se prvič v življenju nastopala z istim tonskim mojstrom, kot ga ima Klapa Šufit ob nastopih v Sloveniji in kjer sem na prvi najprej zašvcala kot prašič, potem pred ogromnim displejem zmrznila, jeclala in na koncu fasala še vprašanje, ki si ga še moj šef res ne bi želel pred 50 posvečenimi, a sem nekako zvozila in to je bila seveda kazen, ker sem še pred tem stegnila jezik in bleknila nekaj, kar mi res ne bi bilo treba. Sem pa v naslednjih dveh predstavitvah dvakrat nasmejala Dalajlamo, se celo nisem nikamor spotaknila, ko sem lezla gor in dol na govorniški podest in enkrat vrnila milo za drago Filozofu, a nimam slabe vesti, ker sem mu potem na avtomatu zadnji delovni dan podarila en kafe in torej je zdaj 1:1.

S Filozomom in avtomatom za kavo imava itak zgodovino. Gre tako, da sem nekoč nenadoma na avtomatu za kafe na moj ključek zadela dodatnih 6 evrov, ki jih prej nisem imela in potem se vsem hvalim, da od zdaj naprej igram samo še na avtomatih za kafe in sem vsem častila kafe, ker sem zadela ... Potem mi Strojnica omeni, da je slišala Filozofa bentiti, da mu je avtomat za kafe (seveda ta isti, kjer sem jaz zadela) požrl 6 evrov in ja, naključje se mi je zdelo malo preveliko in ker avtomat za kafe v osnovi ni ravno namenjen igram na srečo tudi, če te včasih osreči s tisto črno povodnijo, ki priteče iz njega in po enem dnevu moralnega pogovarjanja sama s sabo, sem Filozofu prizala, da sem verjetno jaz dobila njegovih 6 evrov in sem mu jih v gotovini izplačala. 

Če sem že pri zadetkih v nulo, mimo in v prazno. Ta, ki sledi, je bil v polno in seveda moram omeniti najbolj originalno darilo vseh časov, ker res še nikoli prej nisem iz Koreje, po DHL dobila 4 kg imchija, ker v prevodu pomeni celih 7 kom glav posebnega kitajskega zelja. 

Kimchi je najbolj tradicionalna Korejska hrana in v našem kulinaričnem razumevanju je to orto pekoča izvedba fermentiranega zelja. Ko so mi napovedali darilo, sem tako pričakovala 10 dgk. Ko sem zagledala dimezijo škatle me je skoraj kap. Zavohala sem jo na dva metra in že samo transport domov je pomenil, da sem še tedne ta vonj imela v avtu kot osvežilec zraka. Ko sem škatlo odprla me je skoraj kap 2ič in ko sem samo malo probala, sem ostala brez besed, ker me je tako žgalo v ustih, da res nisem mogla nič povedati. Tako opasno pekoče zadeve, v tako ogromni količini, še nisem dobila v življenju in ker je bila narejena ročno in poslana z ljubeznijo, je res nisem mogla zavreči, je pa definitivno sama v 3 življenjih nisem bila v stanju pojesti, ker ko sem poskusila pojesti en sam zeljni list za večerjo, je trajalo in potem nekaj časa nisem v ustih ničesar čutila. Od nosu do želodca je bila samo ena pekoča cev. 

Tistega večera sem bila kot mesar, ki je razkosaval zeljne glave in jih pakiral v kozarce za vlaganje kumaric, da sem specialiteto lahko razdelila med vse, ki jih poznam, da radi jedo nevarno in pekočo hrano. Malo je še imam in uporabljam jo kot dizinfekcijo, ker še črvi iz moke ob tem vonju pobegnejo. 

Rekli so mi, da je Kimchi res zelo zdrava hrana in da definitivno obnavlja črevesno floro in glede na to koliko sem ga dobila, lahko s črevesno floro zdaj naselim en nov planet, ki mora seveda imeti zadosti celuloze za predelavo v toaletni papir. Od Kimchija naprej se mi naše kislo zelje z klobaso zdi nebeška hrana, ki razvaja burbončice in bi ji takoj prilepila vsaj eno Michellinovo zvezdico.

Ko so me vprašali kako mi je bil všeč Kimchi, sem ga seveda pohvalila, saj trije kvadratni centimetri so čisto zadosti, da poskusiš in to bi mi bilo čisto zadosti, a ne, očitno mora ta spomin dlje trajati. Še dobro, da imamo v vasi tudi gurmana, ki se hvali, da rad je pekoče in tokrat sem mu z eno celo glavo dobesedno zamašila usta. Zdaj bo nekaj časa mir.

Če jaz dobim darilo, potem je prav, da ga vrnem in tik pred zdajci sem še ujela za kapo Božička za en dan. Ne vem, če sem prav izbrala vsebino, upam pa, da je moja škatla našla prave roke in da so je bile vesele.