SPEČENO



Življenje na vasi je točno tako kot iz reklame za  Hofer, kjer lahko v kostimu za v službo greš direkt na njivo obrat sterilno čisto solato in jabolka natrgaš mimogrede, ko parkiraš avto. Pri nas smo žal malo zaostali in naši tehnološki postopki pridelave precej zaostajajo za sodobnimi trendi in je žal še korenje precej svinjsko, ko ga populiš iz zemlje in da o debelih polžih v solati niti ne govorim in o tem, da sem letos 4x sejala solato in od tega je vzlikilo predvsem zelo veliko tistega hitro samosejočega plevela in da so mi skrbniki sosednjih parcel grozili, da če ga takoj ne populim, me bodo prijavili za zavod za ilegalen razsevek tujerodnih plevelov. Letošnja letina je tako uradno deklarirana kot katastrofalno slaba, v primerjavi s tem koliko ur sem držala rit pokonci v kombinaciji z motiko.

Ena izmed krasnih stvari pri življenju v mali vasi je tudi sobivanje in to, da ko se preštejemo, smo vsi istočasno tudi člani vseh vaških, turističnih in gasilskih svetov in ko je dan za veliko vaško fešto, kjer smo slovesno »otvarjali« obnovljeno vaško cerkev, ker je v bistvu bila neke vrste repriza fešte, ko so naši predniki pred 300 leti končali gradnjo in kjer tisti nov baker na strehi od turna, še vedno ni čisto plačan in zanj še zbiramo, a imamo globoko vero, da če je Jankoviču ratalo v Stožicah bo tudi nam in ob tej priliki smo se res naučili kako se »dnar fjehta« s tem, da drugim vzbujaš slabo vest. Zanimivo in kako zelo ta princip dejansko deluje. Seveda smo se pri zaključnem čiščenju in pri pripravi eventa ene 5x spričkali, malo tečnarili, malo obupovali in eni dvojni sosedje od takrat govorijo malo manj med sabo in malo več sami s sabo.

No ob tej priliki vaške fešte, je bilo treba poskrbeti, da je bilo tudi kaj za pod zob, ker ne moreš verjeti koliko zunanjih obiskovalcev je našlo pot dol po klancu in malo se zakoplicira če bi jih poskušali nahraniti s 3 ribami in 5 hlebi kruha, ker nihče izmed nas nima licence za čudeže. Ob tej priložnosti je tudi moja pečica dala vse od sebe. 

To je moj »master chef« doprinos in hvalabogu, da zdaj smo za naslednjih 50 let fertik takih eventov in mi tega ne bo treba več v kratkem ponoviti niti za ožjo družbo. Saj to, da pečeš je zabavno dokler sta moka in kvas pod nadzorom, ma ko je potem treba počistiti tisto Hirošmo, me pa prime, da bi šla med presnojedce. 

Izjema je pica, to ta je poleg kruha in pečenega kromprija z rožarinom redno na sporedu programa v pečici.
 

 Slane pajtičke. Najboljše kar premore dežela Franceta Bevka.
 Jogurtovi grisini s sezamom in sončničnimi semeni. Prestolonaslednih, je pojedel ves izmet.
 Kokosova potica. Zavita tako kot moj ponos.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več