POSTPOLETNO



In kot bi mignilo je mimo pihnilo poletje in ni da bi vmes ne pisala, samo pisala sem druge stvari in zelo veliko sem se pogovarjala z ljudmi o stvareh, ki nam jih prinese življenje. Niso nujno vse dobre, a tudi niso nujno vse slabe, je pa veliko odvisno od tega, s katero nogo se odločiš zjutraj vstati iz postelje.

Vmes je bilo tudi veliko vsega, ki pride v paketu  obveznosti, ki so se začenjale z jutrom in končale, ko me je zmanjkalo horizontalno, ne ozirajoč se na kje in ali v pižami in so spletale skozi večinoma vsako-večerno zbiranje in preurejanje misli, na obhodu z Modrim dirkačem, kjer običajno preštejeva sosedove krave in preveriva, če so vse ovce, ki v naši dolini gostujejo iz sosednje vasi, na svojem mestu.

Ker je počasi, a vztrajno, bilo vsak večer vedno več spotikanja se v temi, čez odmrle veje in izgubljene kamne in ko smo tu, kjer to ne gre več brez lučke, ker Modri dirkač v temi veliko bolje voha kot jaz vidim, je dokončno postalo dejstvo, da je tudi september ostal precej tam zadaj, ker se nočne sence prikradejo v dolino vsaj uro s podaljškom prej, ko so se v sredini poletja. 

Bilo je eno res tako lepo poletje, s stvarmi, ki jih res nisem pričakovala in ki malo potrjujejo še eno teorijo o zarečenem kruhu. Zdaj vem, da ni nič narobe, če so se stvari odvile drugače, ker če bi se tako, kot sem mislila, bi bilo res škoda, da bi zamudila tisto prijetno bližino kresnega večera. Še sonce je tistega večera zašlo v takih nežnih barvnih tonih. In vse tiste izmenjane besede, kjer mogoče šele zdaj ugotavljam, kako daleč do-seže zaupanje in ko je bilo skozi šale izmenjano tudi veliko resnice, ker včasih je nekaj povedati tako tudi lažje. Mogoče sem se čez poletje malo preveč razvadila in navadila na toplino in na prijetna presenečenja. Ugotavljam, da me ob prvem mrazu ne zazebe več takoj in dobro je živeti z občutkom, da je nekdo nekje tam zunaj, ko ga rabiš in zanimivo je, kako mu uspe razpršiti tečnobe, sitnobe in tiste male, a res nadležne bojazni, da se končajo v nasmehu, ki precej doseže. 

Levjesrčni, mislim, da večinoma časa res ne vem kam bi te dala in res ne vem zakaj bi iskal smisel ali mir v mojih besedah, ker še sama sebi včasih težko najdem smisel, je pa prav, da ti rečem »hvala«, ker je mi res všeč to, v kar me spreminjaš, ker sem že mislila, da me take ni več ni in so me pojedle neke res požrešne temne sence. Presneto, da očitno moja koža res še vedno prepušča prijaznost in reagira na človeško toplino.

Kdo ve, kaj bo jutri, a ne glede na vse, poletje je bilo posplošeno res krasno. Tudi prve jesenske besede, ki dišijo po pečenem kostanju, so mehke in res zelo tople.    

To je drevo, ki najbolj elegantno menja letne čase. 
Verjetno zaradi izkušenj, ki si jih ne nabralo z leti.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več