LEP POZDRAV IZ UMAGA

Ja, Umag definitivno ne bi bil slaba ideja, samo prepozno mi je kapnila in ker itak meni stvari ne gredo preprosto izpod rok in nog, bi bilo prelahko ... 

Saj ne, da me Kitajska ni potegnila vase, mi dala misliti in me predvsem pozitivno presenetila, ker mi je dala veliko odgovorov na tista moja evergreen vprašanja in zato še vedno podpišem, da moraš včasih iti daleč stran, da od tam stvari doma bolje vidiš. Dejansko je pomagalo in tudi dobila sem točno to kar sem rabila. V bistvu sem dobila več, ker so moje misli zdaj čisto spokojne in se mi zdi, da sem celo malo zen. 

Ja, ampak iti bi bilo v Umag lažje, ker spakiraš tisto brisačo, kopalke, pol shrambe in potem se postaviš v vrsto, ki čaka za prestop meje. Saj tudi na Kitajsko ni bilo nič panično oditi, ker itak, da spakiraš isto, samo kopalke in brisačo pustiš doma, ker po branju temperatur mi je bilo jasno, da se bom kopala predvsem v lastnem potu in ko tik pred zdajci še poslušaš narediti vse, kar bi bilo treba do dopusta in ti vmes vpade še obisk kupca in še mirjenje živcev enega drugega kupca, ker je hotel več kot smo mu lahko naredili in je grozil, da se nam bo z danes na jutri naslikal na vrata. V bistvu če primerjam z lanskim odhodom na dopust, je tudi letos bila čista moja klasika in kar te ne ubije, te naredi močnejšega. 

Seveda je tudi doma treba rešiti posestvo preden lahko rečeš grem … 

Tako smo najprej v soboto morali po vseh sili izkopati ta zgodnji krompir, ker se je že mudilo za posejat repo, potem sem v nedeljo besno printala potrditve, zemljevide in blanširala pol tone blitve, ki ne bi preživela še 14 dni, ker je za ponedeljek že padel »befel« da je vreme napovedano 300% sončno in vroče, kar pomeni, da je bilo treba pokositi čisto vso otavo, ki jo premoremo, ker je treba železo kovati, ko je vroče in ne čakat, da bomo balirali, ko bo konec avgusta in tako smo letali z grabljami za kosilnico, ki jo je preganjal traktor in ko na koncu mi v ponedeljek zvečer celo uspe robo na kup spraviti in je v torek dopoldan sledila še zadnja runda thai chija z grabljami in potem samo še roba v kufer in ko le pridem do faze kosilo iz šporgeta na mizo in v pomivalni stroj in nato izpod tuša samo še obleka, spokat kufer v avto in na Brnik, pridejo pa Gospod oča: »Ajde, rabim vas v štali … krava bo rodila!« to lahko komentiram samo še s »samoštonije« in še dobro, da je krava sama vedela kaj mora narediti in je uspešno porodila svojo naslednico še preden sem se jaz spet preoblekla v »zausednje cunje« in svojo pojavo preslikala v štalo, ker sem imela točno še pol ure časa preden bi res morala iti, če hočem preko Ljubljane, ker seveda so me tudi iz optike ravno tisti dan klicali, da moja sončna očala bodo just in time pripravljena na prevzem po 14 uri, od tam na Brnik.

Od vsega kar sem mislila, da sem pozabila v naglici spakirati, mi je manjkal edino žepni nož, ker s škarjami je res težko razrezat limono, a na Kitajskem sem itak odkrila, da sem res zelo nadarjena za pantomimo, ker za osnovno preživetje na Kitajskem rabiš cca 6 angleških besed in še teh vseh ne porabiš.

Ko sva s Tršico prišli na Brnik in tam zakumuflirali in proti toči blindirali njen avto z raznoraznimi plažnimi pripomočki, kjer verjetno so naju posneli in bova zvezdi letošnje novoletne zabave tamkajšnjih varnostnikov in ko končno sediva v čakalnici in si mislim, da od tle naprej pa ne more biti čisto nič več narobe, ker naju je prijazna teta za šalterjem zelo prijazno čekirala vse do Shanghaia in naju je posedla na zasilni izhod tako, da bova imeli več prostora na vsega skupaj 15 urnem popotovanju … 

Ta misel je bila napaka, ker potem smo 45 minut po planiranem vzletu letala še vedno sedeli v letalu na Brniku in jaz se tolažim, da saj imava v Istanbulu med letoma itak 2 uri fore in bo kul in se bo izšlo. Potem je postalo malo manj kul, ko je pilot nekje po več kot uri leta izjavil, da ni placa za nas na letališču in da zato krožimo nekje nad Turčijo in da bomo to po vsej verjetnosti počeli še pol ure. Zelo ne kul je bilo potem to, da so nas le prizemljili in se je letalo cingalo v najbolj zakotno parkirno mesto v Istanbulu in smo trdna tla pod nogami oz letališki avtobus začutili ob 23:45, medtem ko je letalo za Shanghai planiralo vzleteti ob 00:20. Zdaj tudi vem, da mora avtobus ustaviti in čakati takoj, ko od daleč zagleda, da mu bo pot prekrižalo letalo, ki se počasi pelje po tleh in vse celice v meni so vpile; daj tip potegni, ker bo še sto let trajal preden bo to letalo, ki ga gledamo v daljavi, zlezlo mimo busa... Še zdaj ne vem kako nama je ratalo v tiste slabe pol ure priti v letališko stavbo, tam najti terminal za let za Shangai in se teleportirati na drugi konec terminala za ujeti zadnji klic. Jaz sem se v mislih poslovila od kufra in mu želela srečno pot z enim drugim letalom in hvalila svojo odločitev, da si ene spodnje hlače in eno majico zapakiram v ročno prtljago, ker nikoli ne veš … Tršica je bila pa prepričana, da sta kufra prišla na letalo pred nama in se snidemo z borovničevnem, jegermajstrom, šnopcem, krekerji in riomare v Shangahu. Rekla sem, da če se to res zgodi, jo proglasim za svetnico.

Dejansko Tršica je svetnica, ker ko so naju imigracijski policisti v Shanganhu preslikali, poskenirali in preverili najino kriminalno preteklost, sta se na tekočem traku za kufre sukala in čakala točno najina dva kovčka. Klanjam se tudi Turkish Airlines, ker da v 20 min preselijo kufra iz enega letala na dejansko ta pravo letalo, ki je stalo na drugi strani letališča … za proslavitev je bilo treba nazdraviti z jegermajsrom, snopc je bil pa v uporabi kot antiseptik za zobno ščetko.

Kitajska je bila res Umag vseh Umagov in moja najboljša odločitev leta 2017.

Tudi za domov ni šlo gladko skozi Istanbul, a Kitajska šola naju je naučila prerivanja, suvanja s komolci, brcanja v kufre in borbe za svoje pravice in sva uspešno se prebili skozi množico ljudi, ki so očitno vsi morali leteti preko Istanbula nekam drugam točno v nedeljo ob 4 zjutraj po lokalnem času in sva ujeli najlepše letalo v istanbulu, skupaj z vsemi tisti šoferji kamionov, ki so prišli prevzeti svoje vozilo za pot na Zahod oz Vzhod. Ob stiku z domačo zemljo sva jo najprej poljubili, potem pa ugotovili, da je nekdo sunil en armagleks in eno mehko podlogo, ki je bila proti-toča zaščita avta.

In ko človek pride domov, čisto nič zmatran od dolge poti in čisto z nič zmedenim bioritmom, kjer bi utegnil dan zamenjati za noč, seveda je naslednje jutro sledilo izkopavanje krompirja, ker to je res dobra terapija, da v dveh dneh z ritjo pokonci in rokami z motiko v zmelji, bioritem dojame, da je ta zelena dežela, ki te prevzame, dom in zadnji človek, ki bi ga pričakovala, ko bom v ponedeljek popoldan že klinično mrtva in z notranjimi poškodbami na riti in stegnih, vsa presvicana, opečena spet kot zebra samo in natanko v enem pasu po sredini križa, tam kjer joga položaj izkopavanje krompirja majico potegne gor da lahko sonce pride do kože, vsa tečna in v svojih najboljših gumijastih »štabalih« vegetirala na traktorju in si želela umreti, je to, da se Levjesrčni v tistem trenutku pripelje mimo s svojim biciklom in to glih on, ki živi 35 km stran in to, da če se je pripeljal do tle, je moral zdelati precej resnih klancev in jih potem odpeljat še 35 km nazaj in ko sem potem prišla domov in videla njegova sporočila na telefonu vidim, da je bilo presenečenje načrtno ... Ja, nekoč bom obiskovalce sprejemala dostojno oblečena in brez motike. 

Ko sem preživela krompir, se prebila skozi mojo džunglo od vrta, kjer ne moreš verjeti, da v dveh tednih lahko samo od sebe rata za pol prikolice kumar, kjer sem posejala repo in ta stopedesetič spet tri vrste solate, od katerih sem za biti zihr eno sorto tudi naflancala in kjer sem se z žalno komemoracijo poslovila od polja graha, od katerega se miši pustile samo še stebla in podporne kole in s tem, da sem graha imela nasajenega dovolj zame in še za zvezne rezerve Združeni narodov, sem za veliki finale prebarvala še sikstinsko kapelo v domačem kozolcu, kar je od mene zahtevalo, da en popoldan in en dopoldan previsim na lestvi in to jaz z mojimi geni, ki so nagnjeni k padanju bilokam. A od danes naprej je kozolec uradno neprebojen za veter s severa in pri tem sem izdatno pobarvala tudi sama sebe in prišla do ugotovitve, da ja lažje prebarvat 100m2 kot pa ene nohte na nogah. 

Zdaj še paprike nafilam za v ozminico in uradno razglasim, da je letošnji dopust bil eden boljših do zdaj. Ne bo mi težko iti spet delat. Mislim, da sem krepana, a v glavi čisto spočita.