Drsalka, lovec na zvezde

Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...

Ko je kak dan, ko ni glih po PS in ga je bolje izbrisat iz vseh vrst spomniov, je pa fino, ker je zastor med mano in Davidom Copperfieldom padel in vem, da se ne bom preveč sekirala ob njegovih prveč pametnih monologih. Dopuščam si napake, ker so človeške in ni treba, da mi pametuje, ko imam dela prost dan. Tak malce pokvarjen prost dan se da popaviti s festivalom palačnik. Palačinke, rižev naraste, tiramisu, jabolčni štrudelj, gibanico in kremšnite mi res ležijo, je pa zanimivo, da določenim ljudem nikoli ni potegnilo, da mi čokolada sploh ne leži in mi jo še kar nosijo za darilo. Približno tako kot sem pred leti dobila eno tono sproščujočih, aromatičnih, antistress, lepotilnih ... kopeli in ljudje sploh niso vedeli, da nimam banje in imam samo tuš in problem je ker tega ne moreš dati naprej, ker je bilo darilo in ne moreš potem človeku po nesreči vrniti darilo, ki ti ga je dal, razen seveda, če on prej ni dobil tega kot darilo ... Druga dobra kombinacija za ...

Vse skupaj, kar je v zraku valim na močno luno, ali pa je res Saturn kjer v kakšnem temnem kotu moje hiše, ker nekako imam občutek, da se večplastno luščim pod kožo iz mene odpadajo stvari, ki sem jih leta vlačila s sabo, občasno no ok priznam, dokaj redno prežvečevala, a so se razrasle še bolj kot plevel … Petek je bil eden izmed teh dni, ki se je začel z zelo močnim četrtkom, ko smo izvedeli, da je še   ne pol leta nazaj upokojen zunanji sodelavec izvedel, da ima raka na slinavki in verjetno že metastaze v možganih in to je bil človek, ki je živel tako, da si ni ničesar odtegoval. V primerjavi z našimi »štipendijami«, je kot tuj zunanji sodelavec temu primerno bil tudi po nemških finančnih standardih nagrajen za svoje delo in s tem je tudi fural življenski slog zelo dobro stoječega Nemca. Hrana, pijača, dopusti, avti … in pred novim letom se je upokojil in ko se je začelo govoriti kaj se mu bo kupilo za darilo, je naš management prišel na idejo, da naj prispevamo po 80 e...

Ponedeljek, 12. Junij 2017 Točka ena razbesnitve je bila na mini viaduktu, kjer imamo edini semafor in tam me je moj najljubši sosed izsilil, ker sva oba videla kamion, ki je čakal na rdeči in za   isto smer kot sva bila namenjena midva in seveda, ker sem morala bremzati, da mu nisem zapeljala v prtljažnik, sem padla v rdečo in za kamion, ki kot prvo je bil res blazno počasen, kot drugo tipa je bila dobesedno polna cesta in kar me je najbolj spravljalo ob živce je bilo to, da se niti pod razno ni hotel umakniti na katero izmed precej števičlnih odmikališč in je imel zadaj nalepljeno nalepko tipa, ki si slači hlače, kaže nago rit in gor je pisalo: »Bite me!« Ko končno pridem na en del ravne ceste in je bilo celo nič prometa iz nasprotne smeri, se zahvalim vesolju za priložnost za prehitevanje in ko sem že na zunanjem pasu, ugotovim, da me tip stiska … To je točka, ko se mi je odpulilo in sem se obesila na trobljo in če bi imela malo več korajže, bi tipa prehitela, potem av...

To moram zapisati, ker je bil trenutek, ki naj gre v časovno kapsulo za dneve, ko viharim v kozarcih s kislo vodo.  Dan, ki bi moral biti namenjen matranju z mojo Hondo in koriščenju lanskega dopusta in je zunaj sijalo 100 sonc, a se je bilo treba priklopiti v službo. Sestanek, kjer smo modrovali o problematiki, ki nam že leto in pol najeda živce. Trije znanstveni dohtarji, eden še posebej izveden za svoje področje, dva tehnika z velikoletnimi izkušnjami in moja malenkost. Prišli smo v fazo, kjer smo se zavedali, da imamo problem, ne pa rešitve in da s vsemi poskusi samo premikamo iz enega Dantejeva kroga v drugega in da ne vemo več kaj naj še poskusimo in nam preostane samo še to, da pomahamo z belo zastavo in pokopljemo projekt.  Potem moja malenkost dobi preblisk in vpraša, če lahko vpraša eno neumno vprašanje. Ko moja malenkost vpraša, da če bi lahko naredili še en malo poseben tip vzorcev, ker bi potem mogoče razumeli to pa to … je sledil trenutek tišine in ...