ZA ZAČETEK




Into, ker nekje moraš začeti. Leto. 

Tudi če je to pri minus 15 stopinj, ko v tebi krčevito divjajo hormonske fronte, kjer imaš na trenutke občutek, da se bo telo pretrgalo na pol in boš na enodelnem kavču postal dvodelnik. V tistih trenutkih sicer brez kemije težko razmišljaš racionalno. Še slabše delaš načrte za naprej. Ves notranje razbolel poskušaš čim manj čutiti in živeti od tolažbe, da brcaš in si živ in si v prvem tednu novega leta naredil nekaj stvari, ki to ti smrdele še od lani. 

Ni šlo drugače, začeti je bilo treba v tistem rjavem in smrdečem in zdaj, ko sem v dveh tednih vse skupaj temeljito premešala, ne smrdi več tako zelo zelo in v tistem občutku, da sem ujeta v velik steklen kozarec za vlaganje kislih kumaric, se mi je  zgodil en tak mali čudež, ko ti človek, ki mu v treh tednih pustiš 68 nedogovorjenih klicev, odpiše in napiše stvari, ki ti vijejo upanje, da projekt za katerega si se boril in je kazalo, da je še šef obupal nad tabo in  so se vsi decembrski dobri možje posrali nanj, je živ in v njem živi upanje, da zlezem na vrh in tam izobesim našo zastavo in potem v miru naredim reprizo novega leta. Julijansko novo leto je bilo polomija, pravoslavno novo leto je bilo polno nekih takih čudnih vprašajev in bi na trenutke najraje razblinila, ker mi je mraz malo preveč prišel do živega in potem sem spet preštevala vse, kar sem v življenju nekje sfalila in nič me ni moglo prepričati v luč na koncu tunela. Ko se odločim, da bo tema, takrat se res ne morem pripraviti do tega, da bi pritisnila na stikalo na luč. Vse svoje upe zdaj polagam v Kitajsko novo leto in če mi uspe, da zapičim našo zastavo, mi pripada dopust.

No, če se vrnem k osvajanju Mount Everesta in do tam, ko zasadim našo zastavo … 

Do tam me sicer čaka samo še strategija, kontemplacija, ekspedicija in pregled notranjih organov, ki jih bomo morali dati na mizo zasedbi, ki bo enkrat številčnejša od nas in eden izmed njih tako rad posluša sam sebe, da non stop govori in ne vem še kako mu bom skakala v besedo, ker tudi mene bodo poslali na misiji, da jih moram prepričati v to, da smo najboljši. Saj dejansko smo. Kot ljudje smo topli in krasni in do zdaj smo še vedno tudi popravili kar smo zasrali. In glede na to, da bo vožnja dolga, vremenska napoved snežna in temperature pod ničlo. Res ne razumem zakaj se ljudje izogibajo službenim potem v kombinaciji z avtomobilom in mano. Baje da imam slabo vremensko karmo …

Če sem pri dopustu. Ja, dejansko je res, da se določene stvari zgodijo ali ne zgodijo v razlogom in tako je lani moj gleženj odpovedal sodelovanje za v Kirgizijo in potem nekaj dni nazaj zvečer na TV-ju ugledam eno reportažo s praktično iste poti, ki je jaz lani nisem prehodila in jaz tisto gledam in gledam in še gledam in potem se vprašam: »In to sem jaz mislila iti?« Presneto, da po videnem mi pa res ni sedlo, nič v meni ni obžalovalo, da nisem tam in če hočem videti tisto spektakularno pokrajino, majke mi, da na Poreznu sploh ni slabo. In res ni bilo, na novega leta dan je bilo prav krasno in razgled tudi. 

In če sem pri danes, ker baje za danes je treba danes živeti. V sončnem popoldnevu smo se poslovili še od enega človeka, ki je nekako bil sestavni del naših dveh malih vasi in tako čudno bo brez njega, ker je eden izmed tistih, ki so bili tu, ko si se rodil. Potem so bili tud skozi vsa tista otročja leta, ko si hotel, da ne bi bil tu ampak povsod drugje. Potem prideš v leta, ko ugotoviš, da jim dejansko postajaš podoben, ker ne vem kaj se naredi s tabo, a korenine čudežno pridobijo na moči in te zarastejo v te strmine in klance, ker na koncu tista popolna jutranja svetloba, ki se razlije nad dolino, vse poplača. 

Čisto vsak, ki odide, mi potem manjka. Ni isto. Mogoče tudi odgovornost, da zdaj smo mi tisti, ki moramo potiskati naprej, tudi če je težko in sploh moj voz trenutno preklemano škriplje in jamram, da je pretežko. No, ta ki smo ga danes pospremili v večna lovišča je bil lovec in od njega so se prišli posloviti tudi vsi lovski tovariši in sredi sončnega popoldneva, ob polni lovski zasedbi, čisto v bližino mrliške vežice prikoraka čreda košut in jelen… Pri belem dnevu jelena srečati je redkost. Kaj šele da pride tako blizu. Bilo je kot, da so se prišli posloviti, ker so malo postali, gledali ljudi in potem izginili nazaj v gozd. Hm. Znamenje, da je včasih treba zaupati in slepo verjeti? Ker se bo končalo tako kot je prav.





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več