MISIJA NEMOGOČE






Za preživetje prvih dveh tednov službenega novega leta, kje še vedno rešujemo svet od lani, sem si kupila karte za tega strica, ki bo spomladi igral v CDju, ker me njegov glas pomirja, ko med zajtrkom in prvo kavo dobim napad, da bi z jedrsko konico svojega kemičnega svinčnika, šla napičit kakšnega Severnega Korejca, ki preizkuša meje mojega potrpljenja.


Jutri me čaka odhod na Misijo. Naporno bo. Sprašujem se, če me je strah in si nočem odgovoriti. Še dobro, da bo družba dobra in o tem kako nam bo uspelo dobiti vse tisto, kar naj bi morali, nocoj nočem razmišljati. Saj tudi v svetem pismu pravi, da pusti jutri pri miru in moj jutri je v bistvu šele pojutrišnjem. 

In na nekaj sem se čisto navadila. Na tišino. Mislim, da je čas, da jo naredim trajno. Hotela sem se prej še posloviti. Tako kakor se gre, v dotiku, v bližini, mehka in tako, da sem za nekaj kot, da svet in resničnost ne obstajata. Seveda tega, da se poslavljam ne bi povedala, samo izginila bi, ker tokrat hočem pustiti kaj-če-je, da ostanjo tam za mano, a očitno mi zdaj ne bo treba, ker se je samo od sebe dopolnilo. Tudi to puščam mimo, da odteče. Ne pretvarjam se, da mi je vseeno, a vem, da če bi bilo, bi bilo že na meji čudeža in zdaj upam, samo še na to, da ko bo odteklo iz mene, ne bo poledelelo. Sicer dobro padem, a kosti sem si pozabila oštevilčiti za ponovno sestavljanje in ne upam se spet loviti na srce, ker od kar se je zadnjič razbilo, mislim da ga nisem več prav sestavila.

 


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več