Drsalka, lovec na zvezde

Dragi Silvester ti pišem … ker saj ne, da sem pozabila nate, samo ti zmeraj hitreje prideš mimo in vedno mi ostane še toliko stvari, ki sem mislila, da jim bom še pravila skozi to leto. Sicer ni slabo, ker imam že zdaj reči, ki z veseljem pričakujem in tudi tiste, ki se jih ne samo malo, ampak kar bojim, Ah, ugotavljam, da ima hitro bežajoči čas to prednost, da se akcije, ko prej bleknem kakor pomislim, moji fiaski, floskule in zdrsi hitreje pozabijo. Za Božič sem dobila dve lepi misli, ki me res zadeneta čisto v tarčo: Ko tečeš proti sončneu zahodu in ti ptice prepevajo na ramenih, vedi, da si srečna in nisi sama. Veš kaj je tvoja naloga. Zaupaj si in ne odlašaj. Upaj si tvegati! Hm, že mora biti tako, da te določene besede in ljudje najdejo, ko si dozorel zanje. Ugotavljam tudi, da so nekateri ljudje enostavno minili in mi je pomen njihovih besed potekel ob odsotnosti konkretnih dejanj. Dragi Silvester, saj se bova itak oponoči srečala na kuhanem vinu, če bo ...

Letos mi je December brzel skozi prste veliko hitreje, kot sem ga upala popisovat. Še vedno največ pisnega ustvarjalnega navdiha dobim, ko zvečer sprehajam Modrega dirkača, a kaj ko je potem moj dober namen zapisovanja konča nekje med kuhinjo, kopalnico in kavčem. Celo večkrat se mi je zgodilo, da sem noč začela in končala na kavču, klinično mrtva in mislim, da se temu reče veseli december po štiridesetem. Itak kot še vsako leto, je Božič prišel prej kot mi je uspelo rešit svet zato bom po Novem letu še malo vztrajala. Torej, se pravi, da zdaj za nazaj zbiram utrinke in si delam opombe tistih presežnikov, da jih ne pozabim.  Ah, no. Saj ene stvari so za jih takoj pozabit, ker mi niso ravno uspele, a klinc, tudi osmešiti se je dobro v slogu, da se potem še nekaj časa drži. Med to padejo moje konferenčne predstavitve, kjer se prvič v življenju nastopala z istim tonskim mojstrom, kot ga ima Klapa Šufit ob nastopih v Sloveniji in kjer sem na prvi najprej zašvcala kot praš...

Včasih znam tudi brez besed nič povedati in ugotavljam, da mi to niti ne škoduje. Če sem tiho, potem več vidim. Tudi začutim bolj globoko. So ljudje, ki te res čisto minejo. Nadomestijo jih taki, ki trajajo in presneto, da imam kolena še zdaj malo mehka. Če kupuješ darilo je prav, da čisto enakega kupiš tudi sebi, da ga najprej preizkusiš sam in ga seveda takoj pokvariš. Reverzibilna analiza utrgane špage je pokazala, da sem jo nepravilo vodila skozi napredno tehnologijo zategovanja in spuščanja. Mislim, da sem dojela sporočilo vesolja. Zadosti je bilo 42 zategnjenih let in je zdaj čas, da poputim špago in bo kar bo. Če že ne drugega, se bom čez 42 let sama sebi smejala in si bom rekla, ma glej, bravo,  glih prou si bila usekana, da si vsaj probala. Ocvirkovca je orodje s katero se da dimplomatsko zbližati razprta stalšča in zakrpati medgeneracijsko razpoko. S polnimi usti je namreč zelo težko sintariti, nergati in grdo govor...

Je tako, da kakšen teden ni glih kot po jusu in ko se odločaš o tem, ali bi ga bilo dobro pozabiti, ali pomniti, zmaga pomnenje, ker poleg tistega, ko ti nekdo serje po glavi in ko od v službi od tebe pričakujejo, da boš napovedal prihodnost do leta 2022, kjer podatke vnašaš nekam, kjer je to treba   na pol ročno in si kot v trdi temi in si moraš večino itak izmisliti in na koncu bomo tudi v primeru, da bi ti kdo kaj povedal, itak realizirali nekaj čisto tretjega, ob predpostavki, da do leta 2022 v Severni Koreji ne bo nič eksplodiralo, je bilo tudi lepo in tako za si zapomniti. Bil je ta komad. Brez nostalgije po kakšnih dobrih starih časih. V ponedeljek me je do gležnjev namočilo v Ljubljani, ko sem cmokala od bolnic do centra in mislim, da se je kava v Zvezdi malo skrčila. Ja no, lahko je samo mene tako zeblo. Bili so pa neki odtenki Ljubljane, ki so mi prav padli v oči. Bil je čaj na tistem kavču, kjer nisem bila že od kresne noči. Naslednji d...

Sredi zmede nekega povprečnega tedna, kjer sem doživela nauk, da lahko kakšno stvar kapitalno »zaserjem«, je definitivno najsvetlejši preblisk prilično napetega in sorazmeroma tečnega ponedeljka, bilo sporočilo, ki mi je želelo uspešen začetek tedna.  Od tam naprej o tednu res ne bi, ker je bil nekaj vmes med invazijo tujcev, vesoljnim potopom in apokalipso in kjer sem se naučila, da nikoli nikoli nikoli več na maile ne bom odgovarjala v afektu hude notranje zmedenosti in z načinom, ki je odgovori vsemi, ker majkemi, da ko malo na svoj način in milo rečeno malo z uporabo sočnega besedišča, odpisujem misleč samo sodelavcem, je noter že od prej lahko ostal tudi kdo, ki mu nisem mislila odpisati, ker sem njega sočno opisovala in žal z google prevajalnikom tudi Slovenščina ni več pretrd oreh, da glavna zvezda mojega sočnega besedovanja ne bi znala razbrati, da pišem o njem in da sem ga res krepko polomila.  V paniki, ko sem čisto po naključju ugotovila kako sem ga p...