KONKRETNO ODGRIZNJENO

Od 16ke seveda. Kaj pa hočem drugega, nekje je treba začet. Od tega, da bom letošnje leto pričela z vsakodnevnim, klasičnim in evergreen zapisom na papir, kaj dobrega in lepega, so tistega dneva zaznali moji registri, je ostalo bolj malo, ker mi enostavno zmanjka dneva, sem pa obelodanila dva tedenska vpisa in naredila strategijo, kako se bom zadeve lotevala naprej. Kjer je volja je pot in seveda se vse da tudi v telefon zapisat. Hm, kaj je človeštvo počelo samo s sabo pred telefonom?

Če se fokusiram samo na najboljše od najboljšega, potem je to večer, ko po ugotoviš, da po novem živiš malo življenja iz Seksa v mestu in imaš za prijatelja prijatelja, ki ima za prijatelja fanta, a ko enkrat pridejo stvari na plano in rečeš keksu keks, ti je končno jasno, da so se nedorečene stvari, ki se včasih lahko vlečejo tudi več kot deset let, postavile na pravo mesto in so energije spet postale prave. Ma je zanimivo kako lahko nekdo iz tega, ko ti je pomenil največ na svetu in bi mu jaz menda tudi morala pomeniti isto, zamenjal stranko, a se mi zdaj tudi, da je končno res tisto kar je. Ni nekaj vmes, ni ne vem in ni več potisni me, da bom padel. Priznam, da me je v zadnjem letu precej skrbelo in sem precej dvomila vase, če res še čutim prav in če sploh še znam iz tega kako diši zrak in kako je gosta njegova tesktura, prebrati tisto, kar ni povedno med vrsticami. Ne morem povedati z besedami kako mi je odleglo, ker se mi je tista skala odvalila na prste in zdaj vem, da razumem. Tudi to, da nekatere misli nikoli ne bodo postale besede in iz spoštovanja do misli, je prav, da ne vrtam. Tudi obžalovanja  so nekaj, kar imamo vsi in je nekaj, kar občasno pražiš in kuhaš dokler ne ugotoviš, da je postano. Včasih se ti prihodnost res pokaže v sanjah in ni ga pa čez večer na ulici Prekomorskih brigad in kjer je še Mef ugotovil, da je očitno to pesem točno za tam napisal.

In nepopisljivo se je na nepopisljivo modro moder dan v enem tednu dvakrat peljati na obalo, pa čeprav je končna destinacija Bolnišnica Izola in kjer se vmes ustaviš v Kopru in greš na Šmarsko obujat spomine na takrat, ko je bil Tomos še Tomos in poln kažinov, a ko jih zdaj nazaj gledam, šele vidim, da to mi bili res dobra šola in so mi ustrojili kožo. Pa to, da ti parkomat za tarifo enega eura noče pojesti rahlo pomečkanega bankovca za pet evrov in ker je vrsta za teboj že rahlo živčna, ti poskusiš z bankovcem za dvajset evrov, samo da bi preverila, če parkomat dela in parkomat reče »mljask« in ti ga pohursta in ti potem izpljune devetnajst kovancev po en evro. Nikoli prej še nisem bila tako polna keša, da ga ne bi mogla stlačiti v denarnico. Ker je baje za denarno karmo dobro, da kroži, zdaj z njimi futram avtomat za kavo, ki pravi da so dobri in za tarifo 0,45 Eur za zanič Lavazza kavo lahko še koga povabim na kavo. Svoje prijatelja spoznaš so po tem, da s tabo delijo svoj čas in želodec za prežgano kavo z postaranim mlekom v prahu. 

In ko sem že pri prijateljih, sem se končno ozdravila slabe vesti, ker ko se mi na primer na zaprmej moker dela prost Prešernov dan zelo da biti lena in res ne da voziti dol v dolino na čaj in imaš slabo vest, ker ne vzdržuješ stikov in potem ponudiš planinski čaj v svoji domači planini, ti dolina odgovori, da komot lahko prestavita, ker očitno se tudi dolini ne da voziti v planino, zakaj bi potem jaz imela slabo vest, da ne vzdržujem stikov, glede na to, da je moja pot do doline ravno toliko dolga kot je pot iz doline gor in jaz sem bila v dolini na čaju takoj po novem letu, kar pomeni, je sedaj dolina na vrsti na premik.

Pa opravila sem moje polletno dobro delo za skupnost in darovala sem kri, čeprav mi je zdaj čisto jasno, da nisem ravno sanjska krvodajalka. Po tistem, ko so me tokrat zafrknili in so spremenili vprašalnik in se zelo z lahkoto lahko zafrkneš, da izpade, da si za določene vrste odnos prejel plačilo in da jemlješ zdravila, ki naredijo resničnost lepšo, potem prideš v roke čisto frišnemu zdravstvenemu tehniku, ki po prvem vbodu v prst ugotovi, da ti kri ne teče, ker imaš mrzle roke in mu potem zagovarjaš dejstvo, da si živ, kljub temu, da tvoj krvni pritisk izkazuje nasprotno in ko njegova prva analiza pokaže, da tudi homoglobina očitno nimaš in je treba test ponoviti s pikom v še en prst in potem njegov starejši mentor ugotovi, da te ne pika prav in seveda ne gre drugače kot, da za še eno ponovitev testa žrtvuješ še tretji prst, a tu se je potem vsaj potrdilo, da jaz in moj hemoglobin kvalificirava za darovalca, vse dokler ne prideva do tete, ki je delala odvzem in zajamra: »Ma gospa, koliko imate vi tenke žile.« In kaj lahko jaz naredim glede tega, če so mi pa ob rojstvu take dali?« Če jih bi malo poredila, bi mi rekli, da imam pa holesterol.

In preventivno proti holesterolu, zdaj vsake toliko komu povem kar mu gre, ker prav ne morem prebaviti človeških primerkov, ki gojijo svoje vrtičke in si domišljajo, da so požrli vso modrost na tem svetu. In takih, ki imajo napihljiv ego in takih, ki vidijo smisel življenja v tem, da najedajo drugim in profesionalnim jamračem z dvema levima. Ja, z usmiljenjem do ljudi je treba biti previden, ker določeni modeli čisto komot živijo na račun tega in kljub temu, da vem, da ne morem nič spremeniti, a mi je v tolažbo vsaj to, ker vem, da neumni niso in da zatopijo, da tudi jaz nisem toliko, da se ne bi zavedla, da me hočejo speljati kot osla na led.