HM

Včasih res ne vem, kaj naj bi si mislila in vedno bolj ugotavljam, da je v takem trenutku in stanju duha najbolje ne misliti si nič.

Nekako sem ta teden prvič v življenju prišla do tam, ko ti postane jasno, da če poskušaš biti prijazen, razumevajoč in pridno in tiho čakaš, da prideš na vrsto, en mesec in pol samo čakaš in ko te zadene v sredino čela, da se tako ne bo nič od tega kar čakaš dejansko zgodilo, po domače rečeno »popiziš« in nekomu poveš ta svoje in mu razložiš, da če je tisto nekaj njegovo delo, potem naj zmiga svojo rit in naredi ta svoje. Bilo je očitno, da to ni bilo nekaj, kar se je pričakovalo od mene in še sama sem presenečeno poslušala svoj jezik, a priznam, da pišuka je pasalo in verjeti ali ne, sem le dobila odgovor, ki je vključeval konkreten datum, kdaj bomo jaz in mojih osem Korejcev, ki mi pijejo kri, ki jih sanjam in ki me preganjajo sredi belega dneva, le nehali čakati in bomo ugledali rezultate mučnega nategavanja živcev. Zdaj vsaj vem, da je biti tečna, zoprna in delno mentalno neprištevna, odličen način, da se stvari dogajajo. 

Potem je tu moja lovska ekspedicija, kjer sem na sveže zapadli belini prejšnje nedelje, med sproščujočim sprehajanjem Pesjanarja ugledala neke čudne stopinje v snegu. Ne, ni bil Big Foot, je bilo pa nekaj drugega močnega. Medtem, ko hodim in razmišljam vse živo in gledam tiste stopinje, me prešine: »Mater. Pa to je medved!« No, če sem čisto poštena, moram povedati, da sem naredila forenzično analizo sledi in v primerjalni analizi z globino ugreza in velikostjo Pesjanarjeve tace, sem ocenila, da gre za medvedka približno iste velikosti kot Pesjanar in cca 50 km težkega, ker me v bistvu ni čisto nič pomirilo, ker zaboga, verjetno je tudi medvedkova mati kje blizu. Sicer me je malo čudilo kako Pesjana v svojo lovski strasti svežo sled medveda popolnoma ignorira, a v trenutku, ko sva prišla do tam, kjer se sled obrne in jo mahne proti vasi, je bilo to zadosti veliko znamenje z neba, da je povsod lepo, a doma je najvarnejše in v lahnem drncu sva jo odpujsala naravnost domov, kjer sem jaz seveda novico o sledenju malega nevarnega medvedka, razširila med vse prebivalce in bila tik pred tem, da pokličem še na radio. Potem me vprašajo, da kakšna sled je pa bila in jaz opišem šapo, pa krempeljčke in moje forenzične povzetke in ko svoje odkritje želim potrditi še s tem, da na internetu dokažem, da je res bil mali nevarni medo, mi internet izpljune ven tisto, kar naj bi jaz videla in glej ga zlomka, to pa ni bil medo. In potem obstanem v dilemi, da kaj za boga sem jaz videla in guglam in guglam in guglam in ugotovim, da sem sledila velikega … in ne dvomim, da ne tudi krvoločnega … jazbeca. 

Tudi ne bom rekla, da je to bil moj teden, kjer sem morala službeno sama z avtom v Nemčijo in zdaj tako vem, kako je dolga ena mikro sekunda, ko malo pred Minhnom, ko si že malo vsega sit in utrujen, se lotiš prehitevati ta 850 kamion in spregledaš en avto, ki se kot puščica nariše od zadaj. Ne morem reči, da se mi je življenje odvrtelo pred očmi, ko sem za sabo zaslišala škripanje gum, a sem pa v trenutku bila čisto budna in pri sebi in sem se spokorila vseh tistih malih viharjev v kozarcu vode, ki mi res delajo štalo na področju duševnega miru. Očitno nisem še naredila vsega in mi še ni bilo namenjeno oditi. Še dobro in predvsem dobro to, da nisem komu povzročila, da bi moral oditi pred svojim časom in mislim, da nekdo vseeno pazi name in mu ni lahko in verjetno prosi za novo delovno mesto. 

Pot nazaj je bila bolj umirjena do točke, kjer sem dejansko že lahko zavohala zrak na sončni strani Karavank in me je do tam in do dvojne kave na Petrolu ločil sam še en tunel, ki sem ga v prvo skoraj prevozila čez obvoz preko Dunaja. Ker ko si tako blizu, da lahko misliš samo še na kavo in pelješ proti izvozu Slowenien, je itak čisto normalno, da ga zgrešiš in potem moraš narediti še dodatnih sedem km do prvega izvoza, kjer te navigacija namesto nazaj na avtocesto, poskuša zvleči čez ene rovte, bogsigavedi kam in na koncu rečeš zih je zihr, ne bom te poslušala, grem jaz po svoje kar lepo nazaj v tisto krožišče in nazaj na avtocesto in si misliš, da v drugo pa ja bo in ko prideš do tam, kjer se izvozi spet razcepijo in ti na lastne oči vidiš, da piše Sloweninen in  ja itak, da zgrešiš ponovno in že si na poti proti Italiji in jaz bi se ugriznila v peto, če je ne bi držala na gasu in mejkemi, da mi po šestih urah vožnje, res ni treba še enkrat preko Rima nazaj. Konec dober vse dobro in v tretje je šlo rado in to samo zato, ker sem prepozno zagledala tisti izvoz za St. Nicholas in nisem imela časa spet narobe zaviti in niti ne najdem besed, s katerimi bi opisala, da je Karavanški tunel res najlepši na svetu in da je kava na Petrolu odlična. 

Ko sem prišla domov je izgledalo tako, da se je vesoljni potop začel takoj potem, ko ne nehalo snežiti in ko sem se naslednji dan prikazala v službi, se je pričela apokalipsa, ki še traja, a danes sem ugotovila, da sveta ne morem rešiti sama, zato je torej čisto vseeno, če ne paničarim in grem v petek v Prago, tudi če se mi je zdaj za Praga zgodila v najslabšem možnem obdobju in ko bom prišla nazaj, bo ponedeljek in potem grem spet v torek spet Nemčijo, kar je po svoje dobro, ker tam sem na teritorju, kjer me Korejci ne morejo dobiti in če malemu šefu povem, kako sem šele v tretje zadela Karavanke, mi zagotovo ne bo treba voziti …