Drsalka, lovec na zvezde

Ko to pišem, trpim za kroničnim pomanjkanjem navdiha za likanje in okopavam gredico z izgovori kako bi, da ne bi, čeprav vem, da kup jutri ne bo nič manjši. Ker je vse najboljše stvari potrebno nesebično deliti, je naš Košarkaš cel prvi del tedna v pisarni prijazno pokašljeval in precej obilno kihal in vsi smo sočustvovali z njim. Naše sočustvovanje je trajalo tam nekje do srede, ko smo kot domine eden za drugem začeli pokašljevati in pokihovati v zboru. Ko sem se v četrtek prvič v življenju ponoči zbujala zaradi kihanja, mi je bilo jasno, da sem pečena. Ni več pomagalo, če sem se namazala z vsemi žaubami, s katerimi se običajno borim proti prehladnim stanjem duha in sem si zvečer obilno namakala noge v kopel materine dušice, ki običajno je tisti trik, ki v drugo zapovrstjo vedno vžge. No tokrat je tako dobro, da sem noč med četrtkom in petkom več ali manj prebedela v mrzlici in v petek zjutraj je termometer pokazal, da trpim za zgodnjim poletjem. Preklinjajoč Košarkaševo nes...

Hm, ali lahko rečeš, da ti Fitnes sodelavec polepša jutro, ko komentira tvoj dnevni izbor oblačil z: »Ti, danes pa izgledaš nekam božično.«  In to na dan, ko si res z nekim višje duhovnim namenom nadeneš vesele tople rdečkaste tone in nase navežeš najbolj velike, ne prav poceni in lesketajoče še uhane, ki mimogrede so ročno narejeni in vsak uhan vsebuje po dva velika in težka in svetleča se kamna, ki naj bi ta dobro energijo vlekla nase iz zemlje in celotna kombinacija je terjala, da sem šla v klet izkopat točno določene polškornje, ker že tudi temperature in letni čas to zjutraj velevajo … in vse zato, da me ob toplih barvah predvsem ne bi zeblo okoli pasa in da ponovno spravim k sebi tisto svojo neomajno vero, da so ljudje v svojem bistvu dobri, da je to kar ti govorijo iskreno in da bo na koncu še vse dobro. Ja no, saj zdaj, ko sem to še enkrat prebrala, v bistvu je moj cenjeni sodelavec imel čisto prav in sem kot en božični piškot in mogoče bi bilo dobro, da bi se pred...

Je zapadel prvi sneg in ne glede na to kako mrzim njegovo deviško mrzlo pojavo v dneh med ponedeljkom in petkom, navsezgodaj zjutraj, je danes zjutraj prav pasal. In tisti občutek, ko se ti preko gojzarjev nasuva za nogavice in te mrzli po gležnjih, da stopiš hitreje in potem dodatno še zvečer, ko sem si pustila pospešiti srčni utrip v višave, da z mojega placa za razmišljanje, nisem zamudila kako sta se tista dva oblaka nad horizontom najprej pobarvala divje oranžno in potem skozi vse odtenke opečnato rdeče preko viola, ugasnila. Lepo. Mirno. Tako kot ugasne vse, slej ali prej, če ne zalivaš, ne okopavaš, rahljaš zemljo in ne ruješ plevela. Saj vem, da se slej ali prej vse zaraste in tudi jaz se bom. Le pozabila ne bom. Tudi vem, da me ne bo čisto nič izučilo, a taka sem. Samo dve sta. Železna ograda ali kokošji paprikaš s posušenimi poletnimi jurčki, ki jim ni bilo usojeno, da bi postali rojstnodnevno darilo. Vseeno bom paprikaš, ker je škoda čisto dobrih jurčkov. Luknje v klobu...

Lahko bi npr mi kdo rekel, da naj ne delam viharja v žlici goveje juhe in naj se raje pripravim na ponedeljek 16ga, ker to bo dan, ki mi bo res pretresel krošnjo in prerukal korenine in potem si bom v torek 17ga želela, da bi bila iz marmorja in se delala kot, da obstajam tudi na notranji strani kože, ker v resnici nisem oz sem, a sem si želela, da ne bi.  Vem, da zadnje čase prevečkrat uporabljam besedo klinc in sploh v kombinaciji klinc gleda vse skupaj, a žal tako je in določenih dejstev se ne da olepšavati. Klinc in pika. Res klinc je, ko se v ponedejek 16ga, ki pride po petku 13ga znajdeš v eni sliki in se tam zavedaš, da je to slika, ki je nikoli ne boš imela obešene na steni in te v vsa mehka tkiva zadene, da je očitno nekje vmes prišlo do neke čudne pomote in je nekdo drug tisti, ki živi tisto, kar bi morala ti in da, ko boš prišla domov, te bo spet naravnost v čelo zadel tisti velik neonski vprašaj, ki visi na tvoji steni, ker si zadnjih dvajset let držala p...

Do petkov 13ga sem bila do tega petka popolnoma naklonjena, ker 13ice so nekako bili moji dobri dnevi in tudi, če je 13ka padla na petek, je bilo čisto v redu.  Ne vem, mogoče me je tokrat malo dotolklo vse, kar se mi trenutno nabira na mizi in posipa z nje in bolj, ko kidam, bolj se zasipam in ko npr zjutraj pade v nabiralnik nekaj takega, za kar smo si že vsi čestitali in si rokovali ob veliki zmagi in se sončili na lovorikah, da za prmej kako dobro smo se to zmenili, je bilo čisto malo »too much.« Tolaži me misel, da je Velikorokega prav tako vrglo iz tira kot mene in sva oba delila občutke, ki si jih med sabo delita Severna in Južna Koreja in bilo nama je skupno, da najino stališče je bilo skrajno radikalno severno in ni strahu, da se bosta Severna in Južna Koreja kdaj pobili med sabo z uporabo strelnega orožja, ker daj Korejcu v roke excelovo tabelo v kateri bo 50 podatkov in 5 formul in spremenila se bo v smrtonosno orožje in ni človeka, ki ne bi podlegel pod plazo...