POPOLETNO UTRINKOVANJE

Potem, ko počasi ugasne poletje in se zelena prične cveteti pisano, lahko samo rečem: »Poletje, bilo si eno izmed najboljših doslej in čas je za jesen.« Prav pa je, da ovekovečim tudi v besedah. In počasi, ker utrinkovanje res hitro ne gre. Tudi bilo bi škoda, ker bi znalo, da bi kaj pomembnega vmes izginilo med vrsticami, kjer mislim, da sem letos iskala preveč stvari, ki jih tam ni bilo. Včasih tridimenzionalno za-pretiravam pri interpretaciji skritih pomenov, kar pomeni, da mi spodnese tla pod nogami in potem nase ob vase poskušam priklepati stvari, ki jih v resnici želim, a nočem, da je to na način, kjer morajo postati obveza in so nekaj od česar naj bi bila odvisna moja sreča. 

Zdaj razumem, da so ker tako očitno morajo biti. Če jih ni, me ni nič manj. Dokler so bile, je bilo lepo in zdaj sem zaradi njih lahko samo bolj globoka, kar pomeni, da me ni nič manj. Sem pa drugačna in vem, da sem pustila odtis tam, kjer sem ga želela. Na soncu, malo v pesku in zelo veliko v ščemenju pod blaznicami prstov.

Zdaj tudi vem pomen kako se razumeta pes in mačka. Tinkara je nekega petkovega večera v živo za našo hišo z Vetrom z juga odkupila Prestlonaslednika odkupil za maratonska likanja neskončnega števila majic, ki se dopolnjujejo z zbirko karirastih srajc in izjemno tehnično zahtevno menjavo prazne rolice toaletnega paprija za novo, na stojalu, ki sem ga lastnoročno montirala na steno Wc-ja. Torej znam, če hočem in znam tudi očistiti zamašen odtok pri lijaku. Tudi tisti lov na Divje babe je bil uspešen in vsi smo prišli celi nazaj. Zdaj v spomin vsak večer zakurim eno svojo lastnost, ki so mi jih pribili na smreko. Sinoči je šla po gobe intelektualnost, nesporno pa zmaga, kje je so gospa teta, ki se vedno hočejo vtakniti v čisto vse, našli tisti referenčno okvir in kako sta soseda komentirala, če je so risali v vrtcu in zakaj za boga pod marljivostjo leži povožena mravlja. Za spomin sem obdržala veliko plastično sončnico, ki jo v sili razmer lahko uporabljam v samo obrambi in spomin kako je plesati v copatih na Hallelujah, by Leonard Cohen, a v izvedbi by Tinkara. Neprecenljivost te torej lahko čisto sama poišče, ko se odloči, da je pravi čas.

Za besede, da se spet začnejo zbirati tu in mogoče kdaj še kje drugje, ker moram res porabiti ves tiste svinčnike in papir, ki so mi bili podarjeni.

V četrtek popoldan sledi še zadnje dejanje iz niza Vse za eno, ena za vse, ki je strokovni izlet v neznano.

To je priporočilo, ko sem ga dobila v obvezno čtivo in ustni izpit, ko pridemo na neznani cilj.

Zavestno torej odpiram zapornice in puščam reki, da teče. Tja kamor čutim, da hoče. Tudi, če to pomeni poznovečerni klic tja daleč, da samo zato, da na drugi strani začutiš, da je človek in da ga je zadelo, ko mu rečeš tisti: »Oprosti«. Je bilo prav, da sem. Je zadelo, tudi mene in dobro je to, da takega trenutka se na da ponavljati na replay. Od tu naprej poskušam naprej krmariti samo še z marelo. Rozasta z črnimi pikami in volančki. Čisti stilski presežek in res ne vem, kje jo je uspelo Finančnici najti.

Od zdaj naprej bom premislila preden se bom lotila p… čez vesolje. Po tistem petkovem dnevu, sva si bot, za takrat, ko bom spet imela svoj vihar v kozarcu grenivkinega soka. Takrat potem vedno nekaj časa dežuje, ampak zdaj vem, da tudi to ni slabo, ker potem mi ni treba zalivat rož, ki jih nimam na balkonu.