NEPRECENLJIVO, NOV NIZ

Brez dvoma so nekateri tedni boljši kot drugi. In to tudi v primeru, da teden vključuje veliko rokov, ki jih moraš po sili razmer usklajevati, iskati izgovore za njihovo podaljševanje in barantanje same s sabo kaj bi bilo bolje prej in kaj kasneje in kjer se za dan in pol javiš, da boš dežurni kmetovalec na farmi ob začasni odsotnosti skrbnikov in ugotoviš, da pomolsti kravo, ki se je odločila, da ti ne bo dala mleka, je intelektualni izziv na ravni letnega cenovnega pogajanja s kupcem in je iz fitnes stališča precej težje, kot zgolj odpreti nov karton alpskega mleka, ker ne moreš reči: »Hvala krava, za ta liter, ostalih 20 pa obdrži« in kjer te krava v šoku z ritjo odbije v samokolnico sveže posranega in naloženega gnoja. In ko ravno spucaš tisti gnoj, se prvo govedo v vrsti spet poserje in tu je vsaka podrobnost z prizori iz gospodarske in politične scene čisto dejanska. In sovražim samokolnice brez avtomatskega principa za izstutje tovora, ker stati na brvi nad še več gnoja in upati, da te samokolnica ne bo povlekla vanj, je približno nekaj takega kot upati v prazno. 

Med študiranjem dietetičnega programa za purana in kokoši, sem prišla do zaključka, da v bistvu so pred kuro zagotovo bila jajca in jajca so vsesplošno uporabna zadeva, ki vežejo stvari skupaj, jih lahko uporabiš kot nevarno orožje in so izjemno seksi, če se izkaže, da jih tisti, ki se z njimi hvali, tudi zares ima. Ker zagotovo poznam en krog babnic, ki jih ima in to take, o katerih lahko en trop drugih, ki se z njimi hvalijo, samo sanja.

Mislim, da sem potem v sredo šele začela ceniti lahkoto s katero mi prsti igrajo na računalniško tipkovnico.

In tako je padla je še zadnja iz niza neprecenljivo, za okroglo obletnico in zdaj vem kam vodi izlet v neznano, ki mi je bil podarjen mesec in pol nazaj in do četrtka, z izjemo države, nisem točno vedela kam gremo in kjer po principu, da če skrivnost poveš trem ženskam, to zagotovo ne bo ostala skrivnost, je baje povzročala male drame in na moji strani veliko smeha. Ko npr sem izvedela iz Mehike, kam naj bi šli in to čisto po naključju in s to izjemo, da sem jaz nekako avtomatsko pričakovala muzeje, gradove, razstave in umetnost, a življenje v zmoti je itak nekaj česar sem navajena in mi gre res dobro. Je bila Avstrija, tik pred zdajci sem ugotovila, da je bil Celovec, a ni bil Minimundus in zgodovina ustoličevanja slovenskih knezov.

Ja, no. Saj razstava je to na koncu bila in torej s pričakovanjem umetnosti nisem veliko zgrešila. V bistvu akt ob premikanju pride veliko bolj do izraza, pa tudi kipi, ki se potijo in jim lahko razbereš srčni utrip, da kipijo od življenja, so odlična reklama za kiparstvo in razmišljam, če se ne bi temu bolj intenzivno posvetila.

Ljudje, ki te tako poznajo, da te zadenejo v nulo in med tistim česar ne poveš in napišeš, preberejo v nulo, so nekaj fenomenalnega. To si moram zapisat in zapomniti, ko bom kakšen turoben zimski dan furala safr in jamrala nad koncentracijo kisa v kozarcu kumaric. Mimogrede, pogrešam poletne kumare in neskončno bogastvo mladih bučk s kapljico olivnega olja na ponvi za in mlad zapečen krompir z rožmarinom in upam, da bomo izlet v neznano ponovile preden bo čas za nov mlad krompir.

Sploh to, da po veliko letih sem se samo usedla in se pustila na slepo zapeljati, ker ponavadi sem v ekipi tistih, ki pošiljajo vprašanja, če bi šli, potem delajo seznam interesentov, pa malo sitnarijo in vozijo in jih na koncu še poslušajo pritožbe, ko za cca 15 min zamudijo na štart. Žal se določene stvari pri meni ne spreminjajo in pravočasno mi uspe štartati samo doma v ravni liniji na kavč. In pravijo, da kar je res nujno, te itak počaka.